Na predvečer praznika sv. Terezije Jezusove, v torek, 14. oktobra, so sestre karmeličanke, združene v molitvi s karmelskim redom po vsem svetu, začele jubilejno leto ob 500-letnici Terezijinega rojstva. Pred mašo, ki jo je daroval upokojeni nadškof Marjan Turnšek, je sv. Terezijo predstavil Robert Kralj, ki je letos poleti na Univerzi v španski Salamanci doktoriral na temo njene mistike, slavje je s pesmijo polepšal zbor Anton Foerster.

Karmeličanski red po vsem svetu je z današnjim dnem začel praznovanje jubilejnega Terezijinega leta. Slovenske sestre karmeličanke so praznovanje začele z mašo: za uvod so prvič zapele Terezijino "himno", predstavile so tudi devetdnevnico k današnji "slavljenki" (foto: Tatjana Splichal)

Avilska po rojstnem mestu, Velika po njeni vlogi v Cerkvi

Terezija Avilska je prva žena, razglašena za cerkveno učiteljico, kar kaže na izredno kakovost in vedno aktualno vrednost njene duhovnosti. Njena bogata osebnost je očarala pred pol tisočletja njene sodobnike (1515–1582), kot še danes očara vse, tudi neverne, ki jo spoznajo po njenih spisih, razpravah in pismih. Ta imajo v zgodovini književnosti posebno odlično mesto. Posodobljene prevode njenih glavnih del: Lastni življenjepis, Pot popolnosti, Notranji grad in Ustanavljanje samostanov imamo tudi v slovenščini. Po njenem rodnem mestu jo imenujejo Avilska, Velika pa ji pravijo po njeni vlogi v življenju Cerkve.

Mati karmelskega reda

Za svojo mater ima sv. Terezijo Veliko karmelski red. Po protestantskih reformah v 16. stoletju, ki so zadale rano kontemplativnim redovom, je Terezija, obdarjena z mističnimi darovi, leta 1567 ustanovila v Avili samostan sv. Jožefa, kjer je uveljavila prvotna karmeličanska pravila v vsej strogosti, kot so jih živeli prvi redovniki na gori Karmel v Sveti deželi. V spisih pogosto ponavlja, naj bodo karmeli »’kotički’, kjer se bo Gospod dobro počutil, ker bodo sestre tu živele samo z njim in zanj«. Gorečnost prvih »bosonogih« karmeličank in kasneje tudi karmeličanov, ki so v velikem številu prihajali v prenovljene skupnosti, je dala Tereziji vedeti, da ima Bog z njo velike načrte. Še danes njenim strogim pravilom sledijo številna dekleta in fantje. Karmelski red šteje več kot deset tisoč sester v 780 samostanih in štiri tisoč bratov v 520 samostanih. V Sloveniji imamo dva ženska karmela, v Sori in v Mirni peči, sestre pa so v tesni duhovni navezi in pomoči z brati karmeličani iz Zagreba.

Skrite za zidovi

Življenje sester karmeličank je v marsičem v nasprotju s sodobnim načinom življenja. Od drugih redov se ločijo po tem, da živijo za samostanskimi zidovi, v samoti in odtrganosti od sveta. Mnogi so mislili, da bo po drugem vatikanskem koncilu strogo klavzurno življenje, ki ga je po prvotnem pravilu narekovala sv. Terezija, razpuščeno. Zgodilo pa se je nasprotno – papež Janez Pavel II. ga je na novo potrdil, ker »karmel pomeni bogastvo za vso krščansko skupnost« in ker »svet potrebuje krščanstvo, ki se bo odlikovalo predvsem po umetnosti molitve«. Mnogi se sprašujejo, čemu posvečeno življenje. Ali ni to neke vrste ‘zapravljanje’ dragocenih človeških moči, ki bi jih bilo mogoče uporabiti po merilih učinkovitosti za večje dobrine v korist človeštva in Cerkve? Vprašanje nikakor ni novo, piše v knjigi Krasota karmela ti bo dana s. Petra Debevec, z večjo ali manjšo ostrino prihaja na dan, odkar obstaja redovništvo. »Morda pa ima to vprašanje v današnjem zmaterializiranem in stehniziranem svetu toliko večjo težo. Če nekateri še odobravajo oblike posvečenega življenja, katerih poslanstvo je služenje bolnikom, poučevanje in lajšanje najrazličnejših oblik človeške bede, se njihovo odobravanje izključno kontemplativnega življenja v klavzuri konča. Vendar za nas tudi danes ni, nič manj kakor v njenem času, prepričljiv odgovor sv. Terezije: ‘Celo najbolj goreči kristjani, duhovniki, mislijo, da pretiravamo. Mislijo, da bi morali z Marto služiti, namesto da podarjamo Gospodu posodo svojega življenja z vsem vonjem, ki je zaprt v njej. A kaj zato, če se posode zdrobijo! Samo da tolažimo Jezusa in da je svet, naj hoče ali ne, prisiljen zaznati vonj, ki se izliva k ljudem in prečiščuje okuženi zrak, ki ga svet kar naprej vdihava.«

Kaj sporoča sv. Terezija Avilska s svojimi spisi in dokumenti sodobnemu svetu?

Terezija je žena pristne in globoke vere, z vsem svojim bitjem zakoreninjena v Bogu. Je odlična poznavalka človeške duše, že zdavnaj pred današnjo psihologijo. Človekova duša je »notranji grad«, kjer v zadnjem stanovanju prebiva Bog. Terezija vabi na potovanje v lastno notranjost, kjer bomo srečali Boga in spoznali sebe. Druga Terezijina »aktualnost« je, da se s ponosom priznava za »hčerko svete katoliške Cerkve« in hvali Boga za to milost. Čutenje s Cerkvijo ni le njena osebna značilnost, ampak je tudi pomembna sestavina njenega nauka. Tretje je njen obširni pouk o molitvi, ki ima samo ta cilj, da nam predstavi molitev kot nujno pomembno dejavnost ali sredstvo za vsakdanje krščansko življenje. Kot dobra učiteljica nas vodi po tej poti, dokler ne dospemo do »žive vode«, do izkustvenega srečanja z Bogom. S svojimi sporočili in z izjemno obširno korespondenco je Terezija dobra vzgojiteljica za lepe medčloveške odnose. Na prijateljstvo gleda kot na vir vzajemne pomoči na romanju v Očetovo hišo. Zanjo je mera, s katero ljubi Boga, enaka tisti, s katero ljubi človeka. Vsa svoja prijateljstva je sklepala v Bogu, zato so bila povsem v skladu z njeno izključno predanostjo Bogu. Resnico in iskrenost ter rast božje in človeške ljubezni je razumevala kot celovito, neokrnjeno rast v svetosti.

Papež Pavel VI. jo je razglasil za cerkveno učiteljico - kaj Terezija uči Cerkev?

Ob razglasitvi je papež Pavel VI. v homiliji v cerkvi sv. Petra v Rimu poudaril Terezijino karizmo modrosti. Kljub njeni izredni nadarjenosti, ugodnemu domačemu in družbenemu okolju, poglobljeni molitvi in askezi je izvir njenega »odličnega nauka« še globlji: ta namreč ni izviral iz nje same, temveč je bil izjemen božji dar. Sveti Duh je razsvetljeval, krepil in vodil sv. Terezijo. Bog sam je deloval v duši. Terezija je v svoji globoki edinosti in ljubezni z njim doživljala luč in izvir modrosti: modrosti v božjih stvareh in modrost v območju človeškega delovanja.

Terezija je v Cerkvi učiteljica skrivnosti molitve. Ta je dejansko izvir in cilj vsega njenega učenja, to je njena odličnost in zasluga. V bistvu je to sinteza vsega njenega sporočila. Prisluhnimo ji, je dejal papež, in naredimo, kar nam reče. "S tem, ko jo je papež kot prvo ženo razglasil za cerkveno učiteljico, je dal posebno priznanje poslanstvu žene, ki je lastno samo njej. Čeprav žena ni del hierarhične zgradbe Cerkve, ima nenadomestljivo vlogo v službi življenja in miru na zemlji. Terezijina mnogokrat trdo preizkušana izpoved, da je hči Cerkve, je postala za nas oporoka. Z njo naj bi vsi skupaj ponovili: Sinovi (hčere) Cerkve smo," pravijo sestre karmeličanke.

Ostajajo v srcu Cerkve

Sv. Terezija si ni zamislila, da bi bile karmeličanke puščavnice v strogem pomenu besede. V njihovem dnevnem redu se ubrano prepletata življenje v samoti in v skupnosti. Klavzura je korenit odgovor na povabilo, da bi bile vedno z Gospodom. »Življenje trajne molitve zahteva posebne pogoje za vsako posamezno sestro in celotno skupnost. Prvi pogoj je molčanje in sploh tihota. Zato sestre živimo v strogem molku od opravljene sklepne molitvene ure do jutranjih hvalnic. V ostalem času pazimo, da ne pride do nepotrebnih pogovorov, kajti mnogo govorjenja ni brez greha …« piše s. Petra v knjigi. Pristno ženski potrebi po klepetu zadostijo dvakrat na dan po kosilu in večerji, ko se zberejo v skupnem prostoru pri »rekreaciji«. Tudi delo, ki ga v samostanu nikoli ne zmanjka, je primeren čas za kontemplacijo in molitev. Čeprav odmaknjene od sveta, vedo za potrebe Cerkve in družbe. »Naše molitve in odpovedi dobijo smisel v darovanju za konkretne ljudi in potrebe, s tem dobi naše življenje globok smisel in pomen.«

"Terezija je s svojim življenjem in naukom v svojem času prenavljala samostane, Cerkev in družbo," je dejal med pridigo nadškof Marjan Turnšek, ki je daroval mašo v sorškem samostanu na predvečer praznika. "Sv. Terezija ne potrebuje jubilejnega leta, jubilejno leto potrebujemo mi, ona pa nam bo pomagala, da bomo zahrepeneli po notranji molitvi, po izviru žive vode, ki jo slovenska zemlja še kako potrebuje."


"V notranjih sobanah človekovega gradu biva Jezus Kristus, pravi sv. Terezija ... Jezus Kristus biva v Tereziji in ona biva v Jezusu Kristusu. Bolj ko Kristus postaja središče njenega življenja, bolj je Terezija konkretna v svojih spisih in delovanju," je dejal Robert Kralj, ki je letos poleti doktoriral iz mistike sv. Terezije (foto: Tatjana Splichal)

Slavje ob začetku Terezijinega leta so v samostanu v Sori s sodelovanjem pri maši in koncertom po njej polepšali pevci zbora Anton Foerster.

Več o aktualnosti sv. Terezije Avilske in njenem sporočilu sodobnemu človeku pa v tiskani izdaji Družine.