Pri frančiškanih na Tromostovju v Ljubljani bo na 30 zaporednih prvih petkov darovanih 30 maš za slovenske mučence, žrtve totalitarnega nasilja, ki so v postopku za beatifikacijo. Prva je bila včeraj. Za dr. Lamberta Ehrlicha jo je daroval prof. dr. Janez Juhant. Spomnili so se tudi 10. rojstnega dne pobude Vseposvojitev.

Preberite tudi: Romana Bider: Trideset svetih maš za slovenske mučence

Kdo je bil Lambert Ehrlich?

Juhant, ki se je podpisal tudi pod eno od knjig o Ehrlichu, je nagovor začel s predstavitvijo mučenca: »Rojen 18. septembra 1878 v Žabnicah, v Kanalski dolini, od Rateč proti Trbižu, pod Svetimi Višarjami. Umrl v Ljubljani 26. maja 1942. Šolo obiskoval domačem kraju, nato gimnazijo v Celovcu, leta 1897 maturiral in odšel na študij v Innsbruck, kjer je uspešno končal svoj študij z doktoratom, vmes študiral tudi v Rimu in se potem vrnil na Koroško, kjer je postal najprej kaplan v Beljaku, nato vikar v stolnici, tajnik škofa Kahna in leta 1910 v bogoslovju profesor osnovnega bogoslovja in filozofije. Njegovo delo je nekako še posebej zaznamovala prva svetovna vojna in njegova udeležba kot člana jugoslovanske delegacije na Pariški mirovni konferenci, kjer je bil eden izmed vodilnih ljudi te delegacije v obrambi slovenskih interesov v takratni novi svetovni uredbi sveta.

Lambert Ehrlich. FOTO: Arhiv Družine

Leta 1922 je po kratkem študiju še v Parizu in Oxfordu prišel v Ljubljano za univerzitetnega profesorja osnovnega bogoslovja oziroma natančnega primerjalnega veroslovja in misiologije in potem leta 1931 z imenovanjem Škofa Rožmana postal študentski duhovnik, ne samo za študente, ampak tudi za srednješolce. V takratnem prizadevanju Katoliške akcije, da se čim bolj utrdi versko življenje osnovnošolske in srednješolske ter univerzitetne mladine v zahtevnih časih bojev, lahko rečemo, za univerzo, je Ehrlich odigral neustrašno, po katoliških načelih ustvarjeno podobo človeka. Ohranjal in vzgajal je mlade ljudi za zahtevne čase, ki so prihajali.

Ehrlich je odigral neustrašno, po katoliških načelih ustvarjeno podobo človeka. Ohranjal in vzgajal je mlade ljudi za zahtevne čase, ki so prihajali.

Druga svetovna vojna ga je našla v Beogradu, potem v Sarajevu in v Črni gori, kjer je bil predviden, da bo s svojimi kovčki, v katerih so bili dokumenti od Pariške mirovne konference, šel v inozemstvo, pa se to ni uresničilo in se je se maja vrnil v Ljubljano, pozval slovenske voditelje, naj se takoj organizira podtalni odpor, da se bo, ker je Jugoslavija razpadla, Slovenija vendarle sama organizirala in postavila na noge. Ker se to ni uresničilo, je jeseni istega leta napisal Slovenski problem, v katerem govori na začetku vojne o Sloveniji kot mali Švici ali Sloveniji kot središču srednje evropske, bi rekli danes, države s središčem v Ljubljani, s pristaniščem Trst in s prihodnostjo demokratičnega urejevanja medsebojnih zadev.

Pridigar Janez Juhant je napisal knjigo o Ehrlichu. FOTO: Tatjana Splichal

Ker se je vedno bolj vsiljevala revolucija, je tudi v tem smislu najprej proti nemškemu okupatorju odigral pomembno vlogo, natančno je vse popisal, kar se je dogajalo na Gorenjskem, poskušal to ubesediti in prišlo je to tudi do Vatikana, prišlo je to tudi v ameriške časopise in v ameriške politične arhive ki so razširjali o nasilju, ki ga nacisti izvajajo nad slovenskim narodom. Nato je v ognju revolucije, ko so že padala slovenska življenja, napisal spomenico Italijanom, v kateri tem očita, da ne ustvarjajo reda, ampak da skupaj celo sodelujejo, kakor govorijo ljudje, z revolucionarji za uničenje slovenskega naroda. On zahteva red, zahteva disciplino in kritizira rodne brate, ki so se dvignili nad lasten narod. In tako se je njegova pridiga, njegovo kljubovanje zaključilo v ognju revolucije 26. maja 1942.«

Tri njegove pomembne značilnosti

Pridigar je zbrane nato vprašal, ali vedo, zakaj je Ehrlich tako velik in tako pomemben mož. Izpostavil je tri njegove pomembne značilnosti.

»Lahko ga imamo za človeka dosledne pristnosti iskanja,« je začel. »V svoj dnevnik je zelo natančno popisal svoje življenjske zahteve, svoje življenjske boje in tudi svoje življenjske priprave na to, da bi bil čim boljši, čim bolj, sploh celotno bil božji mož, da bi v svojem življenju po vsak dan šesturni duhovni vadbi, molitvi, premišljevanju utrdil svojo duhovno osebnost, da bi kljuboval viharjem osebnega, pa tudi družbenega življenja, predvsem pa, da bi odločno stopal kot Božji služabnik in uresničeval Božje poslanstvo.« Poudaril je Ehrlichovo neomajno upanje: »Vedno znova je bil človek upanja. In ga vedno širil tudi v družbeni prostor.«

Ehrlichov kip na dvorišču Teološke fakultete v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Druga omembe vredna značilnost je njegova velika ljubezen do vsakega človeka. Njegovo srce je bilo »odprto za vsakega človeka, za reveža, za vsakega, ki je bil v potrebi, od služkinj do delavcev, do beguncev v Celovcu in spet do beguncev v Ljubljani, do revežev in trpečih med vojno, vsem je bil na razpolago in, lahko rečemo, se do konca življenja daroval za druge. Škof Lenič pravi za Ehrlicha, da je bil 'svetniška osebnost, nesebičen, velik socialni delavec, reven kot cerkvena miš, vse je razdal ubogim, študentom, služkinjam in tako dalje'.«

Tretja značilnost, Ehrlichovo ključno sporočilo, pa je bila po Juhantovih besedah njegova odločnost. »Ko so mu v pričakovanju, kar se je že dogajalo, govorili: 'Profesor, umaknite se v Rim,' je on dejal: 'Če se bom jaz umaknil, kdo se bo še boril?' In obstal je in omahnil pod streli.«

FOTO: Tatjana Splichal

Zgled poguma, žive vere in upanja

»Meni osebno je prof. Ehrlich zgled duhovniške neustrašenosti, doslednosti in žive vere. In že dolgo časa me spremlja njegova moč in njegovo upanje, kako kljubovati križem,« je nadaljeval Juhant. »Terezija Benedikta od Križa pravi, da je križ ni sam sebi namen, ampak je obrnjen v nebo, da nam kaže, da v vseh križih vendarle nismo sami ali celo osamljeni, ampak da križ kaže v nebo zato, da bi se zavedali, da je naše trpljenje usmerjeno k temu, da se razreši v večno vstajenje.« To je pomembno sporočilo: skozi vse preizkušnje iti z živo vero, upanjem in zaupanjem.

FOTO: Tatjana Splichal

Dodal je še, kako pomembno je, da kristjani molimo drug za drugega in se med seboj povezujemo: »V današnjem individualiziranem svetu nas Ehrlich uči, da se povezujemo, da iščemo pota drug do drugega, krepimo drug drugega v tem upanju, da nič na tem svetu ni dokončno, ampak da vsi križi vendarle vodijo v večno vstajanje in da je vsak izmed nas, da sva ti in jaz odgovorna, da to upanje uresničujeva vsak v svojem in v skupnem življenju.« Pozval je še k priporočanju slovenskim mučencem, da bomo v ta svet prinašali upanje.

Nastala je pesem o Ehrlichu

Vsestranski umetnik Gregor Čušin je ob tej priložnosti napisal pesem o Ehrlichu. Objavljamo jo v celoti:

LAMBERT EHRLIH
Ko vržem tvoje ime s priimkom vred v »gugl«,
mi vrne 1.330.000 rezultatov v slabe pol sekunde.
Ne čudi me.
Lahko me je sicer sram, da pri taki množici podatkov, vem tako malo o tebi,
a sram podatkom ne bo odvzel ne števila ne teže.
Čudni časi rodijo čudne ljudi:
zmédeni zmedêne,
zmêdeni zmédene,
nepošteni nepoštene,
pošteni morda poštene,
lahko pa tudi pošteno zmédene in pošteno nepoštene.
Strašni časi običajno rodijo prestrašene ljudi,
pogum pa običajnega človeka loči od ljudi.
In ga naredi za neobičajnega.
Neobičajno poštenega v nepoštenih časih
in čudnega za vse, ki se pustijo zmêsti.
Tak si bil.
Kako bi sploh lahko bil drugačen?
Ko vržem tvoj priimek v prevajalnik,
mi pove, da si iskren in pošten.
Nomen est omen.
Pa vržem še ime: Lambert.
Land. Beraht.
Bleščeča dežela.
Slavna.
Dežela slave. Slave.
Dežela Slovenov.
Kdaj že si sanjal deželo iskrenih?!
Kdaj že si zanetil iskro in kdaj šele je ogenj vzplamtel?!
Slovenec z nemškim imenom,
rojen v krajih, ki so danes italijanski,
pod goro, kjer se časti Kraljica nebes, ki vladajo vsem narodom zemlje.
Bi lahko sploh postal kaj drugega kot duhovnik?
S takim imenom.
S takim priimkom.
S takim srcem.
Bi lahko sploh ravnal drugače, kot si?
Neobičajno pošten v nepoštenih časih.
Iskreno pogumen in pogumno iskren.
Kot tvoj svetniški zavetnik,
prav tako ubit zavoljo resnice in pravice.
Ki je že dvignil meč, da bi se boril,
potem pa pustil, da so ga prebodli.
S sulico. Kot Kristusa.
Da je pritekla kri.
Je pritekla tudi voda?
Bi torej lahko sploh končal drugače, kot si?
Ustreljen na Streliški.
Od roke zmêdenega pepčka.
Slavno pokopan, pa vendar brez groba.
Kot mnogi. Podobno iskreni in pogumni.
Ki se niso dali zmêsti zmédenim časom.
Zgodovina ni črno – bela.
Niti rdeče – črna.
Še manj belo – rdeča.
Zgodovina nima barve. Vonja. In okusa.
Zgodovina je kot voda.
Kot reka. Ki včasih poplavi in se včasih skali.
Pa slej ko prej spet najde strugo in se očisti.
Slej ko prej.
Pa čeprav zlivajo vanjo gnojnico
in zastrupijo življenje za več generacij.
Slej ko prej se voda očisti.
Ker je pritekla skupaj s krvjo iz Božje rane.
Ker je bila prelita skupaj s krvjo za Božje rane.
Ustreljene na Streliški.
Ker so čudni časi rodili čudne ljudi.
Ker so strašni časi naplavili prestrašene.
Ker je vladal strah nad pogumom.
A »iskreni bodo gledali Božje obličje« pravi Psalmist. (Ps 11,7)
»In k pravičnosti se bo vrnila pravica.« (Ps 94,15)

Ko vržem tvoje ime s priimkom vred v »gugl«,
mi vrne 1.330.000 rezultatov.
Ko so vrgli tvoje rezultate na božjo vago,
se je zagugala.
In ti se gugaš v Božjem naročju.

(Prosi za nas.)