Sama se je odpravila v šolo – brez mamice in atija, ker sta bila v službi. Šla je peš, pogumno in ponosno … z rdečo šolsko torbico na ramenih. Kako svečano je bilo vstopiti v rumeno stavbo z mnogimi hodniki, stopnišči in razredi … in biti ena od šolajočih se glavic.

Nina se je veselila šole, komaj je čakala na nekaj novega – na znanje. To se ji je zdelo res nekaj velikega. Pomembnega. Tudi sama se je rada igrala učiteljico. Svoje plišaste igračke in punčke je posedla na posteljo, v ličnem zvezku uredila redovalnico in razlagala, poučevala, se tako lepo in prijazno smehljala kot njena učiteljica, razredničarka 1. razreda, ki ji je bilo ime Silvana. Bila je posebna učiteljica. Bila je lepa. Bila je urejena. Košati črni lasje so imeli vedno lepo obliko – na ramenih počesani navzven. Nina jo je vedno rada poslušala, ker je lepo govorila. Umirjeno. Naravno. Nikoli ni kričala, tudi če je bil kak sošolec neroden ali nemiren. Znala je opaziti vsakega in ga pohvaliti v njegovi pose...