Foto: Alenka Veber



Delo posveča veliko pozornost protestnemu »kolesarjenju«: najprej s člankom Pomladna prebuja (30. aprila), kjer ob naslovu upravičeno postavi vprašaj, čez teden pa z naslovno stranjo, pri čemer naslov pove več kot vsebina članka s fotografijo: Demokracija na novi preizkušnji (8. maja).

Gre za dilemo, ali naj vlada ulica ali parlament. Gre za provokativno kolesarjenje anarhistov, ki poskušajo s hrupnimi žvižgi po javnih površinah in pred parlamentarnim poslopjem blokirati delo vladnih institucij, kar naj privede do kaosa. Še izraziteje to počne javna televizija, ki ukrepe vladnih ustanov a priori demonizira, favorizira pa stlačene kolesarje, ki bojkotirajo higienske predpise. Tudi če je kolesarjev deset tisoč, kot pišejo njim naklonjeni mediji (pri čemer se isti obraz včasih v isti oddaji pojavi dvakrat), pomeni to manj kot odstotek prebivalstva Slovenije. Skratka, gre za biološko vojno napoved anarhoidne manjšine ozaveščeni večini slovenske populacije.

Žal pa stvari niso tako nedolžne, kot se zdijo na prvi pogled. Takšno žvižgavo kolesarjenje ni prebuja pomladi, ampak napoved zmrzali, ki nas mora zazebsti do kosti.

Imitacija

Takšno provokativno kolesarjenje tudi ni naš izvirni domislek, ampak imitacija tega, s čimer so se nacisti povzpeli na oblast. Spominja na provokativne nastope kolesarskih klubov, ki so se kot gobe po dežju v Nemčiji razrasli v času weimarske republike ter se s svojim razgrajanjem sčasoma izrodili v legla nacizma. V njihovih emblemih se je sprva komaj opazno, nato pa vse bolj bohotila svastika.

Moji nemški kolegi so mi odkrito priznali, da se njihovi očetje dolgo niso zavedali, kako jim je v teh navideznih športnih klubih in pohodih neopazno zlezla pod kožo nacistična ideologija. Prvi, ki je to zlo zaslutil, je bil Franz Josef Strauss, poznejši predsednik Krščansko-socialne unije (CSU), oče bavarskega gospodarskega čudeža. Kot študent klasične filologije je leta 1939 po dveh letih demonstrativno izstopil iz nacističnega kolesarskega kluba, nato mu je grozilo, da ne bo smel nadaljevati študija na münchenski univerzi, in tudi kolege je nagovarjal k izstopu. Ti pa so vztrajali v naivni dobri veri, da bodo kolesarske klube od znotraj pokristjanili, a so v resnici v njih sami sebe razkristjanili.

Izzivalno vpitje nemških gesel

Nacizem je pred okupacijo takšno taktiko ubiral tudi pri nas. Iz svojih otroških let, ki sem jih preživel v Celju, se spominjam, da se je po Ipavčevi ulici, kjer smo stanovali, večkrat podila hrupna skupina kolesarjev z nemškimi kriki in žvižgi. Dirjali so mimo naše hiše do gostilne Naprudnik na Lavi. Tam je bil v gostilni glasen radioaparat, kar je bilo za tiste čase redkost. Posedli so se in zahtevali, naj odpro radio, ker bi radi poslušali govor Adolfa Hitlerja. Ko se je to nekajkrat ponovilo, so jih nekoč pričakali sokoli, jih pošteno premlatili in jim na kolesih izpraznili zračnice, za kar so sokolom vsi čestitali.


Foto: Tatjana Splichal

Mene pa je zanimalo, od kod se nemški kolesarji v tolikšnem številu naberejo. Ugotovil sem, da se začnejo zbirati pri Jellenzu, nemškem trgovcu s športno robo, ki je bil blizu Mohorjeve družbe. Nato se na kolesih zapodijo k bližnji mestni hiši in izzivalno vpijejo nemška gesla, potem se zapeljejo mimo pravoslavne cerkve, ki je danes ni več (Nemci so jo kot prvi objekt porušili in se ob tem v Celju prvič blamirali, ker jim prvi poskus razstrelitve ni uspel). Nato se zapodijo po Ipavčevi na Lavo do gostilne Naprudnik, kjer jih čaka več kolesarjev iz okoliških vasi, v glavnem nemčurjev, poznejših naročnikov lista Štajerski gospodar.

Kolovodja te kolesarske klape je bil Sepp Jellenz (njegov mlajši brat je bil moj sošolec), med vojno je postal vodja celjske Hitlerjugend. Kot mi je povedal pokojni zgodovinar Tone Ferenc, je bil Jellenz že kot šestnajstleten dijak sodelavec nemške varnostne službe (Sicherheitsdienst) in je pošiljal v Gradec dragocene podatke. Med drugim je najbrž avtor karakteristike profesorjev celjske gimnazije, kjer je s črko A označil nemške simpatizerje, z B indiferentne, s C nasprotnike (Gegner), štirim pa dal črko D, ki je pomenila aktive Deutschenhasser und Hetzer (aktivni so­vražniki Nemcev in hujskači); v to kategorijo je dal imena štirih profesorjev, med njimi, kot sem videl v gradivu Arhiva Slovenije, tudi mojega očeta.

Kolo kot orožje za uzurpacijo oblasti

Ko so nemški vojaki 11. aprila vkorakali v Celje, so se najprej ustavili pri Jellenzu, kjer so jih, čeprav je bil veliki petek, gostili s cvrtjem in šunko. Ni minil teden, že se je Jellenz 16. aprila pozno zvečer z dvema kolegoma iz svoje kolesarske klape v gestapovski uniformi pojavil na vratih našega stanovanja in aretiral mojega očeta; hotel je aretirati tudi svojega sošolca, mojega bratranca Ivana iz Idrije, ki je vseh osem let stanoval pri nas in spal z nami v otroški sobi. Ivan je instinktivno zaslutil nevarnost in nekaj ur pred prihodom Jellenza zapustil naše stanovanje in izginil na varno.

Tisto noč je bil prvi val nemških aretacij v Celju, kot piše v spominih tudi učitelj Fran Roš, ki je stanoval blizu nas in so ga isto noč odpeljali; za aretirane so Jellenz in »kolesarji« poskrbeli, da so bili izgnani v Srbijo. Ko sem v jutru po atovi aretaciji šel zdoma, so po mestu viseli dvojezični nemško-slovenski plakati, na katerih smo kot v posmeh brali, kako je Hitler »Štajerce osvobodil«.

Tega ne pišem zato, ker bi imel kaj proti kolesarjenju, saj sem tudi sam v mladih letih užival v kolesarjenju. Že s svojo prvo plačo sem si kot profesor ptujske gimnazije pri petindvajsetih letih na obroke kupil kolo in z njim nato sam ali v družbi s kolegi prekolesaril vso bližnjo in daljno ptujsko okolico od Ljutomera in Koga do Haloz in Majšperka.

Toda kolo naj ostane športno orodje za zdravo rekreacijo, ne pa orožje za rušenje parlamentarnih institucij in za uzurpacijo oblasti s strani neodgovornih anarhistov.


Avtor prispevka je akad. prof. dr. Kajetan Gantar. Foto: Tatjana Splichal


Post scriptum

Prispevek sem hotel objaviti v pismih bralcev v Delu, a so mi objavo odklonili z obrazložitvijo, »da primerjava kolesarjev protestnikov z nacizmom vendarle ni sprejemljiva«. Naj pripomnim, da ni prvič, ko so mi v dnevniku Delo odklonili objavo replike na kako nesporno dokazano dejstvo in s tem uveljavili svoj medijski monopol in svojo ideološko izključevalnost.

K sami vsebini odklonjenega prispevka pa naj dodam samo še tole:

Morda edini, ki mi je kot osnovnošolcu v Celju pomagal zasledovati in odkrivati traso takratnih nacističnih kolesarjev, je bil neki starejši učenec (mislim, da je obiskoval peti razred), po rodu Srb, njegov oče pa je bil oficir v vojski Kraljevine Jugoslavije. Rekel mi je, da ga ne moti, če nemški kolesarji pojejo nemške pesmi, da pa ga je v srcu zabolelo, ko so se kolesarji nekoč zapeljali mimo pravoslavne cerkve in se ob tem po slovensko zadrli »Srbe na vrbe!« (znano geslo, ki se je pojavilo po sarajevskem atentatu na vojvodo Ferdinanda).

Sam si povork sedanjih ljub­ljanskih protestnih kolesarjev neposredno nisem nikoli ogledal, a so mi očividci povedali, da se med njimi pogosto slišijo gromoviti kriki »Smrt janševikom!« ali kaj podobnega. Ne vidim, v čem naj bi bila razlika med klicema »Srbe na vrbe!« in »Smrt janševikom!«, razen morda v tem, da so Srbi v takratnem Celju predstavljali kak promil, »janševiki« pa v današnji Sloveniji (sodeč po anketah Ninamedie in drugih podobnih anket) najmanj 14 odstotkov volilnih upravičencev, ki jim kolesarski protestniki grozijo s smrtjo.

Skratka, v obeh primerih, tako pri nekdanjih nacističnih kot pri sedanjih slovenskih »kolesarjih«, ne gre samo za enako metodo načrtovanega izsiljevanja (z uličnimi neredi zrušiti zakonito vlado), ampak tudi za grozljivo sorodno ideologijo zastraševanja in sovraštva: Namesto medsebojnega povezovanja, k čemur poziva parlamentarna večina, se pri nas po javnih površinah širi in ob potuhi medijev razglaša evangelij sovraštva. Proti temu so pod nacizmom na münchenski univerzi z gesli iz Sofoklove Antigone Ne da sovražim, da ljubim sem prišla na svet pogumno vzdignili svoj glas Sophia Scholl in njeni somišljeniki, pripadniki odporniške organizacije »Bela vrtnica«, pa četudi so morali protest plačati s svojim mladim življenjem.

*Prispevek je objavljen v novi številki Družine (22/2020).*