Na vrata trka socialni teden 2020, ki bo od 24. septembra do 3. oktobra spodbujal k razmisleku o domovinski in državljanski vzgoji. O tematiki letošnje, že 12. izvedbe, ki jo krojijo negotove koronavirusne in napete politične razmere, se pogovarjamo z voditeljema socialnega tedna, sodelavcema Socialne akademije Matejem Cepinom in Jankom Korošcem. Pogovor želi izzveneti tudi kot vabilo, da še kdo s svojo pobudo vstopi v letošnjo mrežo dogodkov.

Če se prav spomnim, bi morala biti tema letošnjega socialnega tedna bodisi »zdravje« ali pa »družina«. To sta namreč še neobdelani poglavji iz nabora petih ključnih tem, ki jo je za svojo prihodnjo »petletko« izluščil socialni teden 2016. Zakaj torej odločitev za temo, povezano z domovinsko in državljansko vzgojo, ki jo prinaša poslanica z naslovom »Slovenija – naš skupni dom«?

Matej: Za takšno odločitev sta dva zunanja razloga. Prvi je, da se je prejšnji minister za šolstvo Jernej Pikalo decembra lani izpostavil s kurikulumom za državljansko vzgojo v sekundarnem izobraževanju. Predmet naj bi nosil naziv aktivno državljanstvo. Mi smo se na njegovo pobudo odzvali s svojimi predlogi. Doživeli nismo sicer nikakršnega odziva, še vedno pa smo prepričani, da je državljanska vzgoja zelo potrebna in da je zdaj pravi trenutek za razpravo o tej temi. Drugi zunanji razlog zanjo pa je, da smo v zadnjem času videli, koliko aktivnih državljanov imamo v Sloveniji, da pa lahko tudi zaradi njih besedno zvezo »aktiven državljan« malce postavimo pod vprašaj – če na primer tak aktiven državljan protestira proti vladi, še preden je ta sploh postavljena. Še več podobnih oblik aktivne participacije v zadnjih mesecih je mogoče postaviti pod vprašaj.

Za izbor tematike letošnjega socialnega tedna pa je pomemben tudi notranji razlog. Socialna akademija je v svoji 15-letni zgodovini kot samostojen zavod »krožila« okoli veliko različnih vsebin. Zdaj je čas, da se osredinimo na kakšno izmed njih. Svoje poslanstvo čutimo zlasti v opolnomočenju družbenih voditeljev za njihovo aktivno, pogumno in odgovorno delovanje v družbi. Iz teh zunanjih – kar se ta čas dogaja v družbi – in notranjih razlogov – identiteta Socialne akademije in vseh organizacij, s katerimi sodelujemo – je dozorel sklep, da prekinemo »petletko«, ki ste jo omenili, in odpremo razmislek o državljanski in domovinski vzgoji.

Janko: To pa seveda ne pomeni, da smo koncept ključnih področij, ki jih je identificiral socialni teden 2016, opustili. Obe temi, zdravje in družina, seveda še prideta na vrsto in nikakor nista odpisani. No, morda bi bila prav tematika zdravja zaradi sedanjih razmer zelo aktualna, a bo gotovo tudi prihodnje leto. Zastavljeni koncept bomo torej nadaljevali, saj je to edino pošteno do teh vsebin in do lastne odločitve, da jih postavimo v središče razmisleka socialnega tedna.


Matej Cepin (foto: Tatjana Splichal)

Kako je nastajala poslanica letošnjega socialnega tedna? Kolikor vem, ste k njenemu sooblikovanju tudi javno povabili čim širši krog zainteresirane javnosti. Kakšen je bil odziv?

Matej: Tema je nastajala postopoma; izkristalizirala se je skozi razprave v manjših krogih. Dan državnosti, ki ga v Socialni akademiji vsako leto praznujemo s posebnim dogodkom in vabljenimi gosti, pa je pokazal temeljno smer. Dr. Žiga Turk je imel ob tej priložnosti zelo navdihujoče predavanje o tem, da smo ljudje naravno sposobni pripadati petdesetim, morda stotim ljudem – torej plemenu, rodu, sorodstvu. Vse, kar je več, in ta več se je zgodil s krepitvijo civilizacije – najprej so bile mestne državice, potem večje države, potem Evropska zveza, globalna skupnost …

Janko: … vmes je bila še Jugoslavija … (smeh)

Matej: Čim bolj se torej civilizacija krepi, tem bolj moramo, kot je dejal dr. Turk, za naš blagor sodelovati, graditi širše skupnosti. Če je sodelovanje v krogu petdeset, sto ljudi stvar narave, je širše sodelovanje stvar vzgoje. Ta razmislek je dal konceptualno podlago letošnjemu socialnemu tednu, potem pa je v spletnem dialogu »na daljavo« med več intelektualci nastajala dinamična sestavljanka poslanice, ki se je po tej poti izkristalizirala nekako do 90 odstotkov. Potem pa smo, kot ste dobro opazili, letos res prvič javno pozvali širšo javnost k dokončnemu oblikovanju. Dobili smo različne odzive, na facebooku recimo nekaj sovražnih, nekaj prijetnih komentarjev. Iskreno povedano: s temi komentarji si nismo mogli kaj dosti pomagati, a kot skupnostni delavec trdno verjamem v to, da participacija zgradi lastništvo; se pravi, tudi če ne dobiš rezultata, pa si ponudil roko za participacijo, s tem krepiš lastništvo pri neki ideji, projektu.


Janko Korošec (foto: Tatjana Splichal)

Če sem prav štel, poslanica več kot 20-krat uporabi besede, ki izhajajo iz korena »skup«: torej skupaj, skupnost, skupen. Živimo v času, ki ga zaradi koronavirusa in političnih napetosti bistveno zaznamuje stopnjujoča se polarizacija. Kaj vas navdaja s takšnim optimizmom, da ste prepričani, da imamo dovolj skupnega, da lahko skupaj gradimo skupnost za prihodnost?

Matej: Če nas je korona česa naučila, nas je to, da moramo iskati protitelesa. In protitelesa proti polarizaciji so pojmi, ki imajo koren »skup«.
Janko: Vprašanje je torej, ali je njihovo naštevanje res stvar optimizma – ali ni bolj stvar nuje?! Protitelesa se namreč ne ustvarjajo iz optimizma, temveč iz nuje. Slovenci smo zelo individualen in tekmovalen narod. Pri nas opazimo zlasti zmagovalne posameznike, ne pa tega, kar skupaj naredimo. Tako bomo izredno slavili nekoga, ki je v 14 urah pretekel sedem vrhov – pa nič slabega ne mislim o tem dosežku –, toda ali bomo podobno slavili tudi neko skupnost, ki je s sodelovanjem uspela rešiti na primer ogrožen vinograd? Samo poglejmo, kaj ta čas delamo s Slovensko vojsko! Nekateri bi jo najraje razgradili, pa je to pomembna skupnost, ki nam je vsem v pomoč.

Kritični ste torej do takšnih pojavov. Kje vendarle vidite podlage za Slovenijo kot skupni dom?

Janko: Res sem kritičen do prevladujočega dojemanja stvari, a si hkrati s sodelavci prizadevamo, da bi to spremenili – tudi tako, da poskušamo s pobudami, kot je socialni teden, predstaviti dobre prakse, primere ustvarjalnega sodelovanja. Pa saj je Slovenija kot država nastala iz skupnostnih teženj. No, morda se je kdo nanje tudi »šlepal«, a večino, ki se je pred 30 leti odločila za samostojno državo, je gotovo povezovalo iskreno ravnanje in želja po sodelovanju. Takrat smo uspeli ne ravno pozabiti, ampak vsaj pustiti v ozadju številna razhajanja.

Ali je torej ambicija letošnjega socialnega tedna ravno to, da na »mikro« ravneh, kjer so organizirani posamezni dogodki, gradi na skupnih imenovalcih?

Matej: Morda ni treba vedno iskati nekega vnaprejšnjega skupnega imenovalca, če želimo graditi skupnosti. Upal bi si postaviti tezo, da je mogoče med dvema osebama vzpostaviti močan dialog, ki izhaja iz ljubezni do drugega, dialog, v katerem sebe ne postavljaš pred drugega, ampak ga enako upoštevaš ali pa mu celo zavestno daješ prednost. Tak dialog lahko tako zbliža različne svetove, da iz njega nastane ali se v njem ozavesti skupno, ki ga prej ni bilo ali ga nismo videli.
Če sem glede tega malce oseben. Zelo me nagovarja pobuda Aktivator (v tej rubriki smo jo predstavili v 21. številki Družine; op. B. Š), pri kateri tudi sodelujem in bo zelo verjetno pripravila enega od dogodkov v programski shemi letošnjega socialnega tedna. Pri tej pobudi, ki izhaja iz načel Skupnosti Emanuel, gre za to, da vstopamo v brezkompromisen dialog, ki te lahko tudi udari, pusti bolečino … Ena izmed idej, o katerih sanjamo, je ideja »zadnje večerje«. V neko skupino povabimo zelo drugačnega gosta, pri čemer se zadnja večerja lahko uresniči na dva načina: da je bila to dobesedno zadnja večerja, torej zadnje srečanje s tem gostom, ali pa da se iz tega rodi majhen čudež sodelovanja.


Foto: Tatjana Splichal

Ali smo k takemu brezkompromisnemu dialogu posebej poklicani prav kristjani? Socialni teden sicer ne nagovarja samo kristjanov, a ti so vendarle osrednje »ciljno občinstvo«. Kakšen izziv torej želi razmislek o Sloveniji kot skupnemu domu postaviti pred katoliško občestvo?

Janko: Zlasti, da se prebudimo v svoji aktivni in odgovorni državljanski drži! Nam se stvari pogosto bolj ali manj le dogajajo, v njih nismo akterji. Sedanja koronakriza nas je še dodatno uspavala, čeprav smo se še spomladi pogovarjali, kako naj bi nas prečistila. Morda se bo to zgodilo jeseni, morda tudi zaradi socialnega tedna? Še to: prav je, da se zavemo tudi svojih korenin. V dosedanjem pogovoru smo že marsikaj rekli o državljanskem delu socialnega tedna, dogodki, ki so do danes umeščeni vanj, pa pravzaprav bolj poudarjajo njegov domovinski del. Odpirajo razmislek o očetnjavi, o izročilu, o tem, da smo za prostor, v katerem živimo, kristjani odgovorni tudi zato, ker je pri oblikovanju tega prostora v skupnost, v domovino pomembno sodelovalo prav krščanstvo.

Ko kot kristjana stopata v javni dialog: ali sta sprejeta kot enakopravna sogovornika pri tistih krogih, ki so, če posplošim, bolj privilegirani, ki pogosto ravnajo v prepričanju, da morajo imeti glavno, morda tudi zadnjo besedo pri tem, kako naj se odvija življenje v slovenski družbi?

Janko: Od vsakega posameznika je odvisno, ali se čuti enakovrednega v javnem dialogu. V bistvu je najprej moj problem, če se z nekom ne čutim na isti dialoški ravni. Če pa se nekdo na drugi strani izrecno postavlja nad mene, pa je to seveda njegova napaka. S takšno držo ne bo prišel prav daleč, prej ali slej se mu bo zalomilo. To je tako, kot da bi šel od doma, pa se prej ne bi pogledal v ogledalo; ali pa kot nogometna tekma, pri kateri bi igrala le ena ekipa. Človek mora reflektirati lastna ravnanja, in najboljša pot za to je enakopraven dialog.

Matej: Izkušnje iz stopanja v javni dialog so zelo odvisne in različne od situacije do situacije in jih ne bi enačil s tem, ali si kristjan ali nisi kristjan, ali s kakšno drugo družbeno kategorijo. Odvisno je od človeka do človeka. Polarizacija, ki tako zaznamuje našo družbo, pa se zgodi prav skozi posploševanja, kategoriziranja. Za pristen dialog je treba izstopiti iz »kategorije«, sneti nalepke in videti pred seboj posameznika. Sposobnost – ali pa nesposobnost – za to lahko najdemo povsod, v vseh »kategorijah«.

Janko: Tudi kristjani si moramo glede tega postaviti ogledalo. Ali nismo tudi mi kdaj v položajih, v katerih skušamo sogovornika, ki ne prihaja iz »naših« krogov, spraviti na nižjo raven ali pa sebe na višjo, pokroviteljsko raven? Ali znamo ljudem, ki iz nekega »roba« pridejo k nam – na primer po večletni oddaljenosti krstiti otroka –, narediti varen prostor sprejetosti in dialoga?

Dotaknimo se znova poslanica socialnega tedna. Vsakogar, ki jo bere, vabi k temu, da se ozre na svojo življenjsko pot in se med drugim vpraša: »Kako se je razvijala tvoja pripadnost domovini?« Izvolita!

Matej: Sledi torej biografski del pogovora! (smeh) Naj delim le en tak trenutek iz svojega življenja. Ko sem po končanem študiju računalništva prišel delat na društvo Mladinski ceh, so moj stari starši nenadoma postali domobranci.

Prosim?!

Matej: Takrat sem v očeh marsikoga, s katerim sem v tej vlogi prihajal v stik, postal desničar, moj stari starši so postali domobranci, čeprav za nobenega izmed njih ne vem, da bi to res bil; takrat sem torej dobil ogromno nalepk zgolj zato, ker je društvo Mladinski ceh nevladna organizacija, ki temelji na krščanskih vrednotah. Takrat sem tudi začel spoznavati zakulisje družbenih dogajanj, predvsem v Mladinskem svetu Slovenije, kjer sem veliko sodeloval s podmladki političnih strank in dobil nekaj dobrih prijateljev iz različnih nazorskih strani. V njihovih razpravah so prevladovala čisto druga dejstva, druge pomembnosti, kot jih lahko slišimo v medijih. To me je zelo vabilo k razmisleku o zakulisju družbenih dogajanj. Kot del svojega državljanskega poslanstva odtlej čutim, da tistim, ki jih to prav tako žge kot mene, po svojih najboljšim močeh odstiram ta ozadja.

Janko: Kako se je torej razvijala moja pripadnost domovini? V 80. letih prejšnjega stoletja – sem le malce starejši od Mateja (smeh) – smo spoznavali, da kot družba nismo tam, kjer bi morali biti. Čas demokratizacije in osamosvojitve pa je sovpadel s časom ustanavljanja lastne družine, postavljanja na lastne ekonomske noge, in temu je bila posvečena skoraj vsa pozornost. Širše družbeno okolje me nekako do leta 2005 ni posebej zanimalo. Saj sem se imel za domoljuba, saj sem z razdalje kritično opazoval družbeno dogajanje, a nič več kot to. Vzgib za to, da je treba domovini in svoji državi nekaj dajati, pa je, ko se oziram nazaj, očitno prišel iz spoznanja, da najina fanta v starših in, če zelo tradicionalno gledam, zlasti v očetu potrebujeta lik nekoga, ki se angažira tudi v sooblikovanju skupnosti, pa naj bo ta skupnost župnijsko občestvo ali pa civilna družba. In tako začneš vedno bolj zaznavati občestveno, družbeno razsežnost bivanja, začneš se spraševati, s čim te nagovarja, kako se lahko na to odzoveš. V tem procesu sem se nato prav prek socialnega tedna srečal s Socialno akademijo, ki mi je, čeprav sem bil brez predznanja, ponudila temeljno možnost samozavestnega vstopanja v družbeni prostor. Morda je lahko moja izkušnja spodbuda še za koga, da se iz domačega kroga ozre v širši prostor. Kot nas je na primer neki gospod, ki z nami še nikoli ni sodeloval, potem ko je prebral letošnjo poslanico, poklical in vprašal, ali lahko nekaj pripravi za socialni teden 2020.


Foto: Tatjana Splichal

Ko bodo bralci Družine imeli pred seboj tale pogovor, bo morda še dovolj časa, da skupaj s sodelavci staknejo glave in tudi sami vstopijo v letošnji socialni teden. Kako lahko to storijo?

Matej: Najbolje, da nam pišejo na naslov teden@socialna-akademija.si. Če imajo dogodek, ki ga lahko umestijo v okvir letošnje poslanice, že bolj ali manj pripravljen, pa naj obiščejo spletno stran socialniteden.si, kjer bodo našli tudi obrazec za prijavo dogodka.

Janko: Pri Socialni akademiji prirediteljem ponujamo pomoč. Navadno imamo pred seboj dva »ekstrema«, ki se morata nekako najti. Na eni strani imamo nekoga, ki ima skupnost in bi jo želel z neko vsebino nagovoriti, a ima težave z oblikovanjem vsebine, na drugi strani pa imamo tiste, ki imajo vsebino, a bi potrebovali skupnost, kjer bi to vsebino predstavili. Mi pomagamo ti iniciativi povezati, seveda pa jima potem takoj prepustimo samostojno nadaljnjo pot konkretnega dogovarjanja. Zlasti so dragoceni prireditelji, ki nas že junija kličejo, kakšna bo tematika socialnega tedna, da bodo lahko pripravili primeren dogodek in ga pravočasno umestili v svoj koledar; pa da slučajno ne bi pomislili, da bi zaradi koronavirusa odpovedali socialni teden! Socialni teden mora biti! Ne nazadnje: takšno podporo doživljamo tudi pri medijih, kot sta Družina in Radio Ognjišče. Hvala!

Janko, omenili ste koronavirus. Sedanje vnovično širjenje bo najbrž krojilo tudi potek socialnega tedna.

Matej: Sedanje razmere res odpirajo nove možnosti. Prirediteljem sami predlagamo, naj razmislijo o tem, ali bi imeli dogodek »v živo« ali prek spleta. Če se odločijo za drugo možnost, jim pri Socialni akademiji lahko priskočimo na pomoč s plačano verzijo potrebnega softvera ali pa s tehnično opremo, tako da se jim ni treba posebej ukvarjati s tehnologijo. Naša izkušnja iz koronačasa, ko smo dva meseca lahko delovali le na daljavo, je pokazala, da smo tako prišli do čisto novih ciljih skupin. Zato bi radi spodbudili kakšnega prireditelja, naj razmisli o spletnem dogodku, ker lahko po tej poti prav tako spozna nove cilje skupine.

Janko: Zakaj ponujamo tehnološko podporo? Tudi zato, da omogočimo interaktivnost in se izognemo pastem zgolj enosmerne komunikacije. Za aktivno udeležbo ni potrebno veliko, nekaj klikov, za katere z veseljem poskrbimo!

Dotaknimo se za sklep še enkrat vzgojno-izobraževalnega vidika letošnjega socialnega tedna. »Učenje o državi je učenje o tem, kako naše skupnosti narediti boljše,« ste zapisali v poslanici. Strnjena definicija državljanske vzgoje! Kako vidita vlogo državljanske in domovinske vzgoje v celotnem okviru izobraževalnega sistema in celotne družbe?

Matej: Ko je Nemčija po drugi svetovni vojni uvajala državljansko vzgojo, so precej let porabili za to, da so spisali strokovne podlage o tem, kaj je skupni družbeni imenovalec, kako pa velja ravnati, če gre za predstavitev posameznih vidikov neke tematike, da ne predstaviš le krščansko-demokratskega vidika, temveč tudi social-demokratskega, liberalnega … Ali smo pri nas sposobni spisati takšne strokovne podlage? Po mojem še vedno nismo. Prav zato državljanske in domovinske vzgoje skoraj ni v našem šolskem sistemu. Tudi tisto, kar je, se praviloma izvaja drugače, kot je zapisano. Res pa je, da imam sam izkušnjo nekaj šol, katoliških in javnih, ki me prav z letošnjim šolskim letom začenjajo vabiti za izvajanje obveznih izbirnih vsebin na to temo. Morda je ravno več kot 20 besed s korenom »skup«, ki ste jih našli v naši poslanici, odlično vstopno mesto za to. Ne nazadnje: najbrž ni politika – s tem mislim šolsko ministrstvo, zavod za šolstvo, druge parapolitične organizacije – tista, ki bi bila to sposobna dobro narediti, ampak se mora to najprej v civilni družbi neobremenjeno »stenstati«, da bo potem skozi bolj uradna vrata prišlo v sistem.

Pa še to: za letošnji socialni teden obljubljamo, da bomo začeli s posebno spletno stranjo, ki bo poligon za učenje o domovini in državi. S kratkimi videi, zvočnimi zapisi, infografiko … bo razlagala osnovne pojme s tega področja. Poslanstvo tega portala bo prinašati domovinsko in državljansko izobraževanje na temelju človekovega dostojanstva in solidarnosti. Neke vrste spletna enciklopedija aktivnega državljanstva in domovinske vzgoje, ki bi presegla okvire nekega ozkega nazorskega bodritvenega portala. To je ena izmed naših zavez letošnjega socialnega tedna.

Janko: Najbrž moramo v slovenski družbi najprej sploh definirati namen državljanske in domovinske vzgoje in tu politika sama pač ni zadosti. Tu mora sodelovati civilna družba, čim širši krog intelektualcev, da ne bo edino, kar si otroci zapomnijo od državljanske vzgoje, kolesarski izpit. Namen je, da je človek, ki je vzgojen kot odgovoren državljan, ko pride v neko situacijo ali na neki položaj, ko javno spregovori, resnična referenca, da je odgovoren, da ne klati neumnosti. Za ponazoritev: da ne bomo kot te dni ob začetku šolskega leta poslušali pritoževanja nad »pravili« v šolah zaradi omejevanja koronavirusa. Pa saj ni nihče določil pravil, temveč so pristojni objavili priporočila. Nekateri imajo očitno težave že s preprostim razlikovanjem med pravili in priporočili, pa vendar javno nastopajo in jim ljudje sledijo, ker jih vidijo kot reference. Dejansko pa s svojim ravnanjem delajo škodo. Skratka: potrebujemo odgovoren pristop do skupnosti, če v nas prepoznava referenco. No, najbrž moram biti na tem mestu tudi samokritičen: upam, da sva z Matejem v tem pogovoru ravnala odgovorno, saj marsikdo to, kar prebere v Družini, prepoznava kot zanesljivo referenco.


Foto: arhiv Družine (B.Š.)