Zato se nanj tudi v slovenskem izročilu navezuje nekaj vremenskih pregovorov, v Mariboru pa so 22. februarja njega dni vsako leto volili mestne svetnike. Sam si dolgo nisem znal razložiti, zakaj bi imel neki stol svoj spominski dan. Toliko bolj sem bil presenečen, ko sem ugotovil, da so vse do leta 1960 praznovali kar dva taka stola. 

Eden, ki je bil v koledarju 18. januarja, se je nanašal na Petrov sedež v Rimu, medtem ko so 22. februar kar nekaj stoletij povezovali s tistim v bližnjevzhodnem mestu Antiohiji, kjer naj bi po starem izročilu prvak apostolov škofoval, preden je prevzel vodenje krščanskega občestva v večnem mestu. Pred dobrimi šestdesetimi leti sta 18. januar in Antiohija iz koledarja izpadla.

Na prvi pogled se morda zdi, da nam niti preostali praznik ne pove ničesar za naš čas pomembnega. 

Da ima skupaj z najbolj znano upodobitvijo Giana Lorenza Berninija v baziliki svetega Petra samo še vrednost zgodovinskega pomnika. Mestnih svetnikov pač ne izbiramo več takrat, za opazovanje in napovedovanje vremena pa imamo zanesljivejša pomagala. A to je zmota. 

Ne gre za Berninijevo umetnino, naj sem ob njej še tako odpiral usta. Ne gre za noben stol v običajnem pomenu besede. Gre za zavest, da smo vernice in verniki po eni strani del neprekinjene verige od zgodnjih stoletij naše vere. Hkrati pa je sedež apostola Petra vez pastirjev kot naslednikov apostolov z živim tokom duhovnega izročila od istega zgodnjega časa.

Gre za zavest, da smo verniki del neprekinjene verige od zgodnjih stoletij naše vere.

In v tem je izjemna aktualnost praznovanja 22. februarja. Navadili smo se namreč misliti, da je dobro le tisto in vse tisto, kar je novo. Tudi katoličani smo posvojili hlastanje po novem. 

Včerajšnjim in današnjim dogodkom in dejanjem preradi pripisujemo prelomnost, ki je nimajo. Če bi zmogli pogledati na dolgo verigo prednikov, s katero smo povezani, bi v njej slejkoprej naleteli na kaj podobnega.

Morda je takšna napačna predstava še posebej tragična, če ji podležejo tisti, ki v naših dneh zasedajo sedeže apostolov. Eden mojih priljubljenih dušnih pastirjev ni zaman skoraj vsako nedeljo v pridigi govoril o Petru našega časa, ko je omenjal papeža. Besedno zvezo je omenjal tolikokrat, da mi je že presedala. 

Naloga »Petrov« ni bila v ospredje postavljati svojih pogruntavščin, marveč prisluškovanje teku stoletij.

Ko se je od papeške službe poslavljal Benedikt XVI., sem se nanjo velikokrat spomnil. Zaslužni papež je poudarjal, da kot »Peter« ni mogel biti (zgolj) on sam, marveč člen v neprekinjenem zaporedju velikih, manj velikih in celo nevrednih predhodnikov, ki pa so vsi zagotavljali povezavo z daljnim izvirom. 

Če bi se vez kdaj pretrgala, bi bila za nas z njo izgubljena dragocena vsebina. Zato naloga »Petrov« tudi ni bila v ospredje postavljati svojih pogruntavščin, marveč so morali prej prisluškovati teku stoletij. 

Seveda pa je bila nekoč zgodovina bolj vpeta v življenje ljudi in celo novosti so se njihovi pobudniki trudili predstavljati kot vračanje k prvotnemu stanju. V zadnjih desetletjih je postala pozaba zgodovine skoraj zapoved. Bogoslužni spomin na sedež prvaka apostolov je nekakšen protistrup zanjo.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (7/2022).