Kulturno umetniško društvo Kdo in založba Družina sta v četrtek, 26. septembra, na Slovenski matici pripravila tretji pogovor iz cikla Ars & Religio. Tokrat je beseda tekla na temo Protestantizem in umetnost, za katero ne bi mogli povabiti boljših sogovornikov, kot sta škof Evangeličanske cerkve mag. Geza Filo in dr. Jonatan Vinkler.



»Glasba je peta molitev ali Božja beseda«

Škof Filo je pripovedoval o svoji ljubezni do glasbe, ki bi lahko bila njegovo življenjsko poslanstvo, vendar se je obrnilo drugače: »Glasba, igral sem violino in jo želel tudi študirati, me je pripeljala do tega pravega spoznanja Boga, bila je navdih.« Glasba je del liturgije, vendar se žal njen pomen izgublja, je dejal škof. »Glasba je peta molitev ali Božja beseda.« Za »kraljico« vseh instrumentov pa je imenoval orgle. Tudi Martin Luter je imel rad glasbo, igral je na lutnjo, ki ga je razvedrila tudi v najhujših trenutkih potrtosti, je pojasnil Vinkler. Poznal je pesmi, priljubljene med ljudstvom, in na znano melodijo spisal versko besedilo ter tudi tako širil verski nauk.

Kultura in vera sta prostora svobode

Leto 2015, v dekadi pred 500-letnico protestantizma, je bilo posvečeno prav odnosu evangeličanske cerkve do umetnosti. Oba sta prostora svobode, je dejal škof Filo dejal: »To, da imamo t. i. protestantski pogled na umetnost, pomeni, da človeško umetniško ustvarjanje razlagamo z evangeličanske teološke perspektive o svobodi vernega človeka, ta izhaja iz teološkega Lutrovega temelja. S tem pogledom opazovalec umetnosti in tisti, ki jo na kakršen koli način doživlja, jasno ločita med percepcijo, refleksijo in interpretacijo. Imeti protestantski pogled na umetnost pomeni, da imajo umetniki med ustvarjanjem umetnine svobodo.« Vendar pa se verniki v umetnost poglobijo, ne doživljajo je le estetsko, temveč reflektirano.



Teološki pogled na umetnost pomeni tudi, da se iz umetnosti nekaj naučimo. Sicer, je dejal škof, ni nujno, da je umetniško delo v skladu z evangelijem, temveč je takšno ukvarjanje z njim. Umetnik ima namreč evangeljsko svobodo, ki jo je prejel po Božji milosti.

Na to svobodo se je oprl tudi Jonatan Vinkler. Omenil je Schillerjevo Odo radosti, v kateri so omenjene radost, milost, svoboda in sproščenost evangeličana, da kot umetnik počne in si ogleduje stvari, ki se na prvi pogled ne zdijo evangeljske. Sicer pa so med različnimi vejami protestantizma velike razlike v umetniškem pogledu. Katoličani smo prevzeti od umetniških religioznih podob, ki pa jih v evangeličanskih cerkvah ne najdemo. Okrasja je manj, najpreprostejša je kalvinska cerkev, v kateri ga sploh ni.

Slovenska knjiga rezultat globoke vere in ljubezni

Kdo ve kakšna bi bila slovenska besedna umetnost, če ne bi bilo Primoža Trubarja in drugih slovenskih protestantov. Protestantizem je namreč v prostor, v katerem ni bilo niti ene slovenske knjige, prinesel kar 56 knjižnih naslovov, med njimi tudi Biblijo v dveh izdajah (Dalmatinova Bibilja je bila izdana tudi v šestjezični knjigi Biblia sacra), kot je pojasnil Vinkler, ki je podrobneje spregovoril o zgodovini protestantizma na Slovenskem. »Leta 1599, ko dokončno pade zastor na prvo obdobje razvoja tudi slovenske književnosti, imamo popolnoma izoblikovano žanrsko razčlenjeno književnost protestantskega tipa,« je dejal.



V slovenskem jeziku imamo že takrat refleksivna, teološka, zgodovinopisna, filološka, pravna (prvi slovensko pisani cerkveno-pravni dokument Cerkveni red), umetniška (pesniška) in jezikoslovna besedila. »Zelo bogata slovenska književnost nastane kot dvojen odvod: eden je odvod v resnici najgloblje vere ljudi, drugi pa je najgloblji odvod velike ljubezni teh ljudi do svojih sodeželanov.« Slovenci niso znali drugega jezika kot slovenskega, hkrati pa je bilo pismenih malo, zato je Primož Trubar spodbujal, da bi pismeni brali in peli na glas. Zanj je bila slovenska knjiga neposredni, otipljiv izraz velike božje milosti. Z njo smo Slovenci postali narod učene kulture.

Foto: Tatjana Splichal

Celoten pogovor si lahko ogledate v videoposnetku.

1. del



2. del



3. del