Mija Zajec. FOTO: Tatjana Splichal.


»Iskalci pomoči so me naučili ponižnosti, ker ne vemo, kako bi se sami znašli v njihovi situaciji; skromnosti, pa tudi hvaležnosti za srečne okoliščine, ki so mi dane v življenju,« je v intervjuju, ki ga lahko v celoti preberete v novi številki tednika Družina, povedala Mija Zajec.

Kot socialna delavka je v službi strokovno in zavzeto reševala probleme delavcev, kot prostovoljka pa se je pri župnijski in škofijski Karitas ter svetovalka pri Zaupnem telefonu Samarijan posvečala ljudem v stiski.

Stiska je lahko tudi priložnost

Odraščala je v letih po vojni, ki so bila zaznamovana s pomanjkanjem najosnovnejših dobrin, pa tudi z velikim sočutjem in solidarnostjo. »Ta leta mi ostajajo v lepem spominu zaradi neizmerne ljubezni staršev, ki so nam otrokom z nadčloveškimi napori poskušali zagotoviti najnujnejše, pa tudi zaradi toliko dobrih ljudi, ki so bili vedno na pravem mestu v pravem času in blažili stisko, v kateri smo se znašli, ko naša petčlanska družina ni dobivala živilskih kart. Ko danes z varne razdalje gledam na to obdobje, lahko mirno rečem, da je stiska lahko tudi priložnost.«

Velik izziv

Ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je Mijo imenoval v ožjo skupino sodelavcev Slovenske karitas. »Pri svojem delu, ki me je sicer izpolnjevalo, sem spoznala, da človek, ki je hkrati telesno, duševno in duhovno bitje, potrebuje veliko več, kot mu lahko ponudijo tovrstne državne institucije, zato je bilo povabilo v pripravljalno skupino, ki naj bi začela razmišljati o ustanovitvi Karitas, zame velik izziv, ker je bilo do takrat v Cerkvi prepovedano opravljati kakršnokoli humanitarno dejavnost.«

Še isto leto, kmalu po imenovanju komisije, so bile poplave v Savinjski dolini. »Čez noč so se morale organizirati skupine prostovoljcev, ki so blažile nastale stiske in so bile kot zametek kasnejših Karitas. Potem je avtomatično sledila še formalna ustanovitev Slovenske karitas, ki se je v tridesetih letih razrasla v mogočno drevo, ki daje čudovite sadove.«

Način življenja

V Karitas se srečujejo s stiskami materialne in nematerialne narave, ki se največkrat med seboj prepletajo. »Vedno pa je pred nami človek, ki mu že dejstvo, da je rojen na ta svet, daje neodtujljivo dostojanstvo, zato vsakega človeka sprejemam z empatijo in spoštovanjem, v vsakem človeku poskušam odkriti dobro in najboljše, ki je pogosto zelo skrito. Nanj poskušam gledati z Božjim pogledom.«

Pri delu se včasih počuti popolnoma nemočno, kot da na koncu predora ni luči. »To je navadno takrat, ko se zanašam le na svoje, človeške moči. Takrat bi človek najraje obupal. S sv. Pavlom pa verjamem, da "kadar sem slabotna, sem močna" v Bogu in z Bogom.

Prav v tem vidim prednost in moč svetovalcev Karitas, ko strokovni usposobljenosti, ki je vsekakor potrebna, dodajo še duhovno dimenzijo v razumevanju in posnemanju Kristusovega načina služenja. Tako Karitas postaja ne samo prostovoljno delo, ampak način življenja.«


Celoten prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (47/2020).

Preberite še:
- Slovenska karitas ob ponovni razglasitvi epidemije
- Slovenska karitas in preprečevanje zasvojenosti med mladimi