»In čemu pesniki v tem ubožnem času?« Za pesnika Friedricha Hölderlina je bil ubožni čas brezbožni čas, sveta noč, v kateri so bogovi zapustili zemljo in je poezija, drugačna govorica, govorica božanske polnosti, izgubila smisel … Od tod je vzniknilo njegovo znamenito vprašanje. Progresivistična avantgarda je povsem obrnila perspektivo: zahtevala je umetnost na ravni časa. To raven pa je ponosno določila kar sama: umetnost naj deluje v projektu razčaranja sveta. Za mero ji je torej postavila prav čas, »ubožni čas« z njegovimi razsežnostmi in antropologijo. Toda kaj se je v resnici zgodilo? Kritična umetnost je šla v svojem zanosu zelo daleč, zdelo se je že, da je prišla do konca, toda beli list, tišina ali prazen prostor niso bili končna postaja: v zadnjih desetletjih je spet postala aktivistična ancilla ideologiae ali pa se je (s podobnim, le bolj zabrisanim kritičnim namenom) povsem zlila z življenjsko banalnostjo, ki tesno zamejuje njeno obzorje. S tovrstnim realističnim angažmajem pa, paradoksno, budi precej malo zanimanja izven ortodoksnih umetnostnih krogov in včasih deluje celo tragikomično v svoji samodeklarirani pomembnosti in kritičnosti. Brž ko je poezija scela pripadla »temu času«, Hölderlinove stiske, ki je izvirala iz njene drugačnosti, ni bilo več. Toda njegovo vprašanje ni izginilo, temveč se je zasukalo: »Čemu ta ubožna poezija?« Čemu poezija, kritična ali afirmativna, ujeta v funkcijsko omrežje ubožnega sveta, aktivistka emancipatoričnih projektov ali predstavnica urbane folklore? Vprašanje, ki ga številni pesniki in pesnice ignorirajo.

Človek z razgibano notranjo biografijo

Ne vsi, seveda. Argentinski pesnik Hugo Mujica, človek z razgibano notranjo biografijo, ga sliši; še več: v svojem času in prostoru živi pod nebom onega izvornega Hölderlinovega vprašanja: kaj je in čemu je poezija? Pred osemdesetimi leti se je rodil v južnem okraju Buenos Airesa Avellanedi: po lastnih besedah je prvo tretjino življenja iskal smisel, drugo tretjino mir, v tretjem obdobju pa ga navdaja hvaležnost zaradi milosti bivanja samega. Bil je hipi, užival mamila, iskal smisel v vzhodnih verstvih in na koncu postal katoliški duhovnik.

Pesniti je začel pozno, prva zbirka, Bela žerjavica, je izšla šele leta 1983. Kot pesnik pa se je rodil v tišini in samoti v zanj prelomnih letih, ki jih je preživel v trapističnem samostanu. Vsa njegova poezija nosi neizbrisna znamenja njegovega rojstnega kraja. S tem je povezan svojski paradoks: čeprav doživlja velik odmev in lahko beremo, da je njen avtor »bržkone najrelevantnejši odraz filozofske razsežnosti v sodobnem latinskoameriškem pesništvu« (Juan Cepeda, Edwin B. Flórez), je pač še vedno to, kar je – globoko tiha, navznoter zasukana, meditativna govorica. Je družbeno slišna tišina – kot vsaka znamenita refleksivna lirika. Kljub izjemno močnemu refleksivnemu značaju pa je ta govorica pristno pesniška: če se pesniku pozna, da je bral Heideggerja in Levinasa, pa so njegove besede predvsem poetično tipajoče, odprte in negotove, namagnetene s tišino, kot Celanove ali tiste Janeza od Križa ali seveda Hölderlinove; oglašajo se na čistini biti, tam, kjer ni nikogar, tam, kjer je vsakdo – sam. V zbirki Zvezdam neizmernost (KUD KDO, 2021), ki je tretja Mujicova knjiga v slovenščini, je takšna »otipljivost« pesniške besede morda še očitnejša kot v prvih dveh (v Pesmih, KUD Logos, 2008, in knjigi kratkih zgodb Od vsega dežja sveta, LUD Literatura, 2020).

Miniaturne pesmi o največjem

Leszek Kołakowski je eno svojih knjig naslovil Mini predavanja o maksi zadevah in morda smemo nekaj podobnega reči za Mujicovo knjigo. Z bistvenim pristavkom, da gre za miniaturne pesmi o največjem, saj pesnik seveda sledi bistveno drugačni logiki in ekonomiji izraza kot esejist. Pred nami ni različica minimalistične estetike zavračanja globljih pomenov in idej, ki preprosto sledi geslu »manj je več« v tihem prepričanju v premoč lastne discipline nad kaosom inflatornih oblik sodobnega okolja in nad balastom lastne subjektivnosti. Mujicove pesmi so minimalne po zunanjem obsegu, po predstavljenem svetu, po dogajanju; sestavljene so iz zelo navadnih, znanih, maloštevilnih besed, ki le skicirajo bolj ali manj statične podobe vsakdanjih prizorov; v svoji »redkobesednosti« so tako rekoč ves čas na robu molka. (Sem sodi tudi to, da so »anonimne«, nenaslovljene, označene zgolj z zaporednimi številkami, tako kot trije cikli, v katere so razporejene.) Njihova prava tema pa je tam čez: za tem robom, h kateremu nas vodi skopa sled verzov. Če tja čez ni mogoče z besedami, to ne pomeni, da tam ni ničesar. Nasprotno, v tej moji nemoči je resnica o meni: resnica moje omejenosti, prigodnosti, minljivosti. A tudi in še prej moje podarjenosti, kajti »kjer nič ni,/je dar ta nič« (str. 25). Na dnu minevanja je prav ta izkušnja, ki se zdi, četudi komaj slišna v neskončnem pesniškem pianissimu, globlja od sartrovske vrženosti v svet: »Ni rane, ki bi se odprla,/ne da bi rodila skrivnost« (str. 67).

Kaj nas ločuje od niča?

Pesmi nas ne privedejo same v to goloto bivanjske resničnosti; previdno in počasi stopajoč od verza do verza, prisluškujoč navznoter, se moramo sami spustiti vanjo. Do kam? »Do tja,/kjer ni dna, /in se potopiti/tja, kjer nas/ni več« (str. 29). In to zahteva prav posebno moč, moč, da se odpovemo iluziji svojega nadzora in obvladovanja življenja: »gre za to, da se pustimo nositi,/gre za to, da ni/obale« (str. 61). In neizmerno zaupanje: »nič ne manjka,/razen izpraznjenja rok,/razen sprejetja/praznine« (str. 66). A zahtevna pot Mujicovih besed je zanesljiva. Tam, v tistem brezdnu, se namreč »v razklenjenju/razgalijo roke,/gole oplazijo veter,/veter, ki oplazi roke« (str. 58). Tam, vsaka duša, »razklana v odprtost,/izliva svoj dar,/se pretaka/življenje« (str. 57). Tam, samo tam, dobijo svojo logiko, svoj jasni pomen najbolj zahtevne, miselno vrtoglave pesniške izjave. »Samo tisto,/česar ni,/nas loči/od niča« (str. 29) – mar to pomeni, da nas od niča ločuje nič? Da za pesnika obstaja več vrst niča? Mar s tem ne jemlje niču strašne, presežne teže resničnosti? Ne, saj ne pravi tega, marveč da nas od niča ločuje to, da smo bili. Spoznanje, da nas nekje (nekoč) ni več, je tudi spoznanje, da nekje (nekoč) smo (bili): živo spoznanje lastne omejenosti, minljivosti, najresničnejše spoznanje, da smo si podarjeni, da je bit skrivnost, ki (se) daruje. Iz tega zajemajo neizčrpni smisel najpreprostejše, najčistejše podobe (in njihovo ponavljanje, ki pa je to le na videz), kot npr.: »Zarja in cipresa še vedno/brez imena« (str. 55); »Listje/nam razkrije veter« (str. 65) …

Če Mujica govori v prvi osebi množine, to ne pomeni, da svojo izkušnjo vsiljuje drugim ali da si celo prilašča resničnost drugih življenj. Govori namreč od tam, kjer stoji vsakdo, a vsakdo samo sam. Pričuje o »nedružbeni vsečloveški skupnosti«, o tistih razsežnostih resničnosti, brez katerih je prostornina človeka usodno potvorjena in vsak družbeni diskurz podoben računu, ki ne upošteva minusa pred oklepajem. In ta »tam« ni nekje daleč, ravno nasprotno: »V najbolj blizkem tabori/neizmernost:/v vedrini domuje/absolutno« (str. 45). Takšno je zanj raz­odetje Hölderlinove noči: »ta noč je skrivnost,/ta rana, ki/smo« (str. 15). Takšna je ta drobna knjiga (v zares pesniškem prevodu), polna neizmernega.