Tisti čas se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. 

Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. 

Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« 

Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« 

Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro. (Jn 6,1–15)

Drobna odpoved

Rad imam interpretacijo Iztoka Mlakarja, ki si je Jezusov čudež pomnožitve kruha razložil nekoliko drugače, kot si ga ponavadi predstavljamo, bolj ali manj ga vsi dojemamo kot neko magično dejanje, spretno čarovnijo, kjer so hlebci kruha iz košare skakali kot zajci iz klobuka. 

On pa si je ta dogodek pojasnil bolj kot sad Jezusovega poziva k dobroti, k solidarnosti, k delitvi svojih dobrin med ljudmi, ki smo v osnovi sebična bitja, kar se še posebno rado pokaže v nekoliko negotovih razmerah, kot so bile očitno tudi na »drugi strani Galilejskega jezera«.

Za čudež je bil torej ključen fant, ki se ga je Jezus s svojimi besedami dotaknil, očitno mu je verjel, da »človek ne živi samo od kruha« (Mt 4,4), in zato opazil, da je tam nekaj narobe, zaznal je stisko učencev, ki niso imeli s čim nasititi velikanske množice ljudi, zato je tako radovoljno ponudil pet svojih hlebčkov, žemelj, bolje rečeno sendvičev z ribami, ki si jih je verjetno pripravil za na dolgo in nepredvidljivo pot, kakršnih na Jutrovem ne manjka. 

Kaj vem, zakaj, menda je sam pri sebi menil, da je med tisto množico prav gotovo tudi kdo, ki nima kaj jesti, in da bo sam z enim sendvičem ravno tako preživel, da torej ne potrebuje šestih.

In ta drobna odpoved je verjetno sprožila odziv še toliko in toliko ljudi, ki so bili pripravljeni deliti svoje preobilje z drugimi. In tako se je na koncu nabralo toliko, da je bilo za »dvanajst košar« ostankov ... 

Pa ne gre za to, da je to tisti čudež, o katerem govorimo, ta velika količina hrane, ki je niso mogli pojesti do konca, ne, resnični čudež je pravzaprav to: premakniti ljudi od skrbi zase do velikodušnosti takih razsežnosti. Da si ljudje iz neznanega vzroka upajo tvegati iz ljubezni.

To je čudež, ker je naravno, da vsak najprej poskrbi zase, dati pa je v tem in v vsakem primeru nekaj izjemnega, nekaj čudežnega. Seveda vsak od teh ljudi ni imel dovolj, da bi nahranil vse. 

Ko pa so svoje jedi dali na razpolago vsem, so imeli vsi dovolj. Čudežno, kajne? Veliko imamo, ko je vsakdo pripravljen dati samo tisto malo, kar ima. In nihče ni tako reven, da ne bi imel kaj dati.

Tudi če vam ta različica deluje preveč socialistično, evforično ali utopično, kljub vsemu vendarle izraža pomembno spoznanje, ki ga moramo povleči iz tega dogodka, da namreč Bog lahko stori čudeže le tam, kjer je za to dovolj človekove odprtosti, njegovega sodelovanja torej. 

In da pravzaprav za to niti ni treba drugega kakor le to, da ima človek v svojem življenju nekaj prostora tudi za drugega, da ga torej ima za dovolj pomembnega, da mu je pripravljen odstopiti del česa svojega. In to je, kot bomo odkrivali, bistvo evharistije.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (30/2021).