Za kristjane je bil prostor vedno izrednega bivanjskega pomena. Ko so se kristjani zbirali po domovih k evharistiji, so doživljali, da bogoslužje uresničuje dom kot Očetovo hišo. Pri evharistiji smo v Kristusovem duhovništvu povzdignjeni pred Očeta, kjer se uresničuje naša resnica Božjih otrok, v Kristusu smo bratje in sestre, sinovi in hčere, oživljeni z darom Svetega Duha.

Pri gradnji prostora za obhajanje bogoslužja so se kristjani naslonili na Pismo Hebrejcem, kjer v luči Kristusovega odrešenjskega dela vidimo dva šotora (prostora), ki ju je zgradil Mojzes po Božjem naročilu. V stari zavezi se je v prvem prostoru odvijalo bogoslužje, toda vedno v odnosu z drugim, s svetiščem, v katerem je bila skrinja zaveze. Tako je ostalo tudi pri zgradbi cerkve. Danes lahko rečemo, čeprav ni preveč primerno, da gre za ladjo in za prezbiterij, kjer je oltar. Takšno dinamiko so menihi prenesli v arhitekturo in razporeditev prostorov; najbolj je to vidno pri samostanih v tradiciji sv. Bazilija Velikega, podobno tudi v zahodnem meništvu. Za primer vzemimo cistercijanske samostane bogatega meniškega izročila: središče ni nikoli en prostor, ampak organski odnos med petimi prostori; cerkev je arhitektonsko in ikonografsko razodevajoča; obednica je zelo sorodna cerkvi, kar pomeni, da skupni obed za mizo predstavlja bogoslužje po bogoslužju; delavnice ali polja so prav tako zaznamovani z ikonografsko govorico na svojih strateških točkah, ki ves čas osvetljujejo smisel dela človekovih rok in sadov zemlje, ki v bogoslužju postanejo kruh Božjega življenja in pijača odrešenja; knjižnica je zaznamovana z ikonografskimi poudarki, da se vidi, da je študij kot delo neobhodna razsežnost molitve – človekov um je namreč kot mlin, ki vedno melje, zato je pomembno, kaj se mu ponudi; na križnem hodniku pa se vsi prostori stekajo in menihi se lahko srečajo kot bratje skladnega organizma, ki je Cerkev.

Tako so kristjani začeli zidati tudi svoje domove po podobi te bogoslužne dinamike. Dom naj bi bil izraz skrivnosti (mysterion) zakramenta. Najprej izraz zakramentov iniciacije krščanskega življenja in potem zakramenta poroke. Prostorje, ki v najožjem pomenu besede predstavlja zakrament, je soba moža in žene. Kristjani so pred to sobo postavili spomin na krst, škropilnik z blagoslovljeno vodo. Potem je prostor priprave hrane, kuhinja, kjer je ikonografija zasnovana na podobnosti zakristije – največkrat gre za podobe stvarjenja, stvarstva in človekovega dela. Nato pa prostor, ki ga mi imenujemo izba, se pravi prostor skupnega bivanja, kjer je v ospredju skupna miza, odprta za goste. Kajti človek postane duhovno živ šele, ko je sposoben sprejeti gosta. Sledijo še spalnice otrok, kamor gredo le počivat. Najpomembnejše je, da se otrok nauči živeti prostor v odnosu. Božja beseda je postala prostor in mi živimo v njej. Otrok, ki ves dan preživi v svoji sobici z računalnikom in pride na obed s telefonom in med njim ne prekine svoje virtualne družabnosti, da bi sprejel neposredne odnose, živi zunaj prostora. Toda človek je bitje prostora in večnost je mesto, novi Jeruzalem, Kristusovo telo novega stvarstva, poosebljenega v občestvenost Cerkve.