Gradivo Dikasterija za laike, družino in življenje, posnetki pričevanj in življenjskih zgodb, je nastalo v pripravi na množično petdnevno srečanje, ki se danes začenja v Vatikanu.

»Prosim, hvala, oprosti«: izkušnja para iz rimskega predmestja

Sara in Gianluca sta poročena deset let in živita v naselju Villaggio Breda, predmestju na vzhodu italijanske prestolnice. Sta starša dveh deklic, oba zaposlena, predvsem pa sta izredno dejavna v domači župniji, v dnevnem centru Marije Odrešenikove Matere (Santa Maria Madre del Redentore) v rimski četrti Tor Bella Monaca.

V dnevnem centru otrokom uspeva »rasti v ljubezni«.

»Dnevni center,« pojasnjujeta zakonca, »je prostor, ki ga obiskujejo otroci od vrtčevske do srednješolske starosti in tam delajo domače naloge, živijo skupaj, se igrajo, obiskujejo verouk, sodelujejo pri športnih dejavnostih in imajo pred seboj drugačen zgled, saj so to otroci in mladostniki iz družin z raznovrstnimi težavami: od finančnih do socialnih in številnih drugih.«

Na kratko: otrokom tu uspeva »rasti v ljubezni«, kar je tudi naslov kratkega filma, ki predstavlja izkušnjo tega zakonskega para.

Rimska družina. FOTO: Vatican Media

Sprejeti dejstvo, da sami sebi nismo dovolj

Film je ustvaril režiser Antonio Antonelli, gre pa za sedmi video posnetek v pripravi na deseto svetovno srečanje družin, ki se danes začenja v Rimu, v organizaciji Dikasterija za laike, družino in življenje. Omenjeni kratki film, zadnji v vrsti, je povezan s katehezo »Oprosti, hvala, oprosti«: to so tri najljubše besede papeža Frančiška.

Prosim, hvala in oprosti so tri zelo preproste besede, ki nas vodijo pri zelo konkretnih korakih na poti svetosti in rasti v ljubezni.

»S tem, ko te tri besede sprejmejo za svoje,« je zapisano v katehezi, »se vsak član družine postavi v položaj, v katerem prepozna lastne omejitve. Prepoznavanje lastne šibkosti vsakega od nas vodi k temu, da se ne spreneveda nad drugim, da ga spoštuje in da nima želje po posedovanju drugega. Prosim, hvala in oprosti so tri zelo preproste besede, ki nas vodijo pri zelo konkretnih korakih na poti svetosti in rasti v ljubezni. (...) Sprejeti dejstvo, da sami sebi nismo dovolj, in pustiti prostor drugemu je način, kako živeti ne le ljubezen v družini, temveč tudi izkušnjo vere.«