Med drugim smo se pogovarjali tudi s profesorico slovenščine na Škofijski gimnaziji Vipava Tatjano Božič.

V vseh naporih smo drug drugemu lahko v veliko pomoč: ko je eden slabše razpoložen ali razočaran ali neveden, se vedno najde kdo, ki vidi svetleje, pomaga prek ovire.

Je utrip na šoli v dneh pred začetkom šolskega leta zelo drugačen kot v letih pred epidemijo?

Drugačnost zadnjih dveh šolskih let nas je na neki način pripravila na to, da ne pričakujemo rutiniranega šolskega leta. Velika večina zaposlenih nas je cepljenih, nekateri so izkusili covid na lastni koži, še preden se je bilo mogoče cepiti. Vemo, da se lahko »od danes na jutri« nek razred ali paralelka za čas karantene vrne k pouku na daljavo, kar pomeni, da bomo imeli zanje pouk prek spleta, ali pa ostanejo doma posamezni dijaki, ki bodo virtualno spremljali pouk iz razreda. Razmišljamo, kako bi tehnično te priklope poenostavili, saj je potrebnih kar nekaj klikov, gesel, časa, šolske ure pa se za profesorje odvijajo deloma v živo, deloma prek Zooma. Toda takšne situacije smo preizkusili v zadnjem obdobju šolskega leta, ko smo se vrnili v šolo. Pač pa bi si zares želeli, da sedanje in bodoče generacije dijakov ne bi bile prikrajšanje za lepši del šolskega življenja, ki ga predstavljajo obšolske dejavnosti, ekskurzije, maturantski ples, dnevi duhovnosti, neformalne oblike druženja …

Moram pa še izpostaviti, da je zame privilegij poučevati na šoli, v kateri tudi »uradno« domuje Bog. FOTO: Tatjana Splichal

Kakšen izziv je za vas kot profesorico (in šolo nasploh) prilagajanje na to negotovo situacijo?

Lahko rečem, da smo se zadnji dve leti iz dneva v dan trudili sprejeti nove in nove razmere, biti potrpežljivi ob upanju na odprtje šol, se učiti novih veščin – to velja še zlasti za mojo generacijo, saj spadam med starejše učitelje. Vendar smo imeli zelo močno spodbudo in oporo v pedagoškem in organizacijskem vodenju procesa in dokaj smelem korakanju v te nove »svetove«. Precej mesecev sta bila kar dva glavna odmora tedensko posvečena neke vrste konferencam oz. spletnim srečanjem vseh profesorjev, na katerih smo sproti izpostavljali probleme, delili izkušnje, se odločali o nadaljnjih potezah. Delovala je kolegialna digitalna podpora, spletni tečaji … Odločili smo se tudi za redno ocenjevanje na daljavo, kljub utemeljenim pomislekom glede verodostojnosti, saj bi bili sicer dijaki še manj motivirani za sprotno delo. Dobrodošlo se mi je zdelo, da so bile šolske ure na spletu omejene na 35 minut – resda je tistih 10 minut po eni strani manjkalo, po drugi pa so bile bolj učinkovite. Znano je namreč, da je še težje ohraniti zbranost pred ekranom kot v razredu.

Velikokrat sem se s kom dogovorila za individualni pogovor, tudi mali klepeti, ko smo se zbirali k uri, so bili običajni.

Kaj sta vas zadnji dve leti naučili? 

Nove razmere so terjale veliko prilagajanja, hitrega odzivanja, miselnega napora in dodatnega časa za vsakogar v vzgojnem procesu. V takih razmerah, ko je potrebno stopiti iz območja utečene varnosti, pa se tudi veliko naučimo. Zato v to šolsko leto vstopamo, kar se tiče izpeljave pouka, veliko bolj mirni in sproščeni, ker poznamo že mnogo vidikov drugačnega šolskega dela. So pa še drugi dejavniki, ki jih je potrebno vzeti v obzir, tako pri profesorjih kot pri dijakih: duševne in telesne posledice dodatnega dela (urnik še zdaleč ne odraža našega obsega obveznosti), dolgotrajnega sedenja pred ekranom … Težko ocenim, koliko energije je šlo za spremenjene razmere; sama sem se trudila predvsem, da bi po svojih močeh izpeljala obveznosti in ohranjala stik z dijaki, ur pa nisem štela.

Drugačnost zadnjih dveh šolskih let nas je na neki način pripravila na to, da ne pričakujemo rutiniranega šolskega leta. FOTO: Tatjana Splichal

So se pokazale tudi dobre strani pouka na daljavo?

Res je, zaradi vztrajne prisotnosti epidemije se je pokazalo, da je pouk na daljavo možna oblika izobraževanja, v nekaterih pogledih celo dobra: dijaki, ki se vozijo v šolo, so pridobili precej časa, odpadli so stroški prevozov, poiskali smo načine poučevanja in preverjanja znanja, ki so blizu mladim, a v običajnih razmerah še dolgo ne bi prišli v prakso. Mogoč je tudi individualen pristop do dijaka, sledenje njegovemu delu, (ne)odzivanju in povratne informacije o nalogah – tako individualne kot skupne. Velikokrat sem se s kom dogovorila za individualni pogovor, tudi mali klepeti, ko smo se zbirali k uri, so bili običajni. Pač pa smo »na daljavo« veliko bolj nemočni v pritegovanju posameznika v šolske obveznosti, v izkušnje bivanja v skupnosti in medsebojnega sodelovanja, prilagajanja ter v spopadanju z njegovimi težavami. Čas med odmori, minute po zaključku ure ali na hodniku z osebno bližino in očesnim stikom so nekaj nenadomestljivega.

Pač pa bi si zares želeli, da sedanje in bodoče generacije dijakov ne bi bile prikrajšanje za lepši del šolskega življenja, ki ga predstavljajo obšolske dejavnosti, ekskurzije, maturantski ples, dnevi duhovnosti, neformalne oblike druženja …

Kaj je za vas tisto prvo poslanstvo, kar želite dijakom kot profesorica dati ne glede na to, ali poučujete v živo ali prek ekrana?

Po dosedanji izkušnji življenja z epidemijo se mi zdi še bolj pomembno negovati duha skupnosti in sočutenja. Tako med zaposlenimi kot med dijaki. In pa, učiti se opaziti in ceniti vse, kar nam je dano, in ne izpostavljati le negativnih plati takih ali drugačnih okoliščin, kot se nam prerado zgodi. V vseh naporih smo drug drugemu lahko v veliko pomoč: ko je eden slabše razpoložen ali razočaran ali neveden, se vedno najde kdo, ki vidi svetleje, pomaga prek ovire.

Po dosedanji izkušnji življenja z epidemijo se mi zdi še bolj pomembno negovati duha skupnosti in sočutenja. Tako med zaposlenimi kot med dijaki. FOTO: Tatjana Splichal

Bi morda lahko izpostavili kakšno dobro prakso iz preteklega leta in pol, ki jo boste s pridom uporabili tudi v šolskem letu, ki ga danes začenjamo?

Uporaba spletne učilnice, ki se je prej nisem lotila, je zelo dobra izkušnja in jo bom, ne glede na to, v kakšni obliki bomo imeli pouk, vsekakor še uporabljala, npr. za obveščanje dijakov, objavo delovnih listov, za domače naloge, kvize … Skušala bom tudi več ur zastaviti v različnih oblikah sodelovalnega dela. Moram pa še izpostaviti, da je zame privilegij poučevati na šoli, v kateri tudi »uradno« domuje Bog: nanj lahko računam(o), ko nam zmanjka moči in domišljije ali ko nam ne uspe, kot smo si želeli – in ko se veselimo dosežkov, ne le nagrad in odličnih uspehov, ampak tudi prigaranih dvojk in preboja skozi maturo ter odprtih poti v nadaljnje življenje.