Slovenija je država strateških presenečenj. Ne glede na to, kje in kaj se zgodi, tudi v naši neposredni bližini, dobimo vtis, da nas vedno in povsod dogodki prehitevajo in ujamejo na napačni nogi oz. izjavi.

Ta geopolitična nepripravljenost ali celo nevednost je posledica neobstoječe strateške kulture v državi, ki jo najlažje razumemo kot skupek vzorcev vedenja. V več kot treh desetletjih samostojnosti Slovenija ni zgradila procesov izoblikovanja zunanje politike oz. javnoupravnih vedenjskih vzorcev in ravnanj državnih uradnikov, ki bi smiselno vključevali v ta proces tudi privatni sektor, anticipacijo dogodkov, izgradnjo scenarijev, smotrno pisanje opomnikov, oblikovanje političnih mémov in papirjev ter splošno strateško razmišljanje o poziciji Slovenije v mednarodnem prostoru. Obstoječi dokumenti ali gremiji, ki vsebujejo besedo strateški, so bili največkrat sami sebi namen, saj namreč niso vzpostavili omenjenih procesov, ki so pogoj za kreiranje, ponotranjenje,...