Duhovna slepota se razlikuje od telesne v eni pomembni stvari. Telesne slepote se človek zaveda. Ve, da ne vidi. Kdor je duhovno slep, pa ne vidi svoje slepote. Prepričan je, da vidi. To je njegova največja zmota in greh.

Starši včasih naletimo na tovrstno slepoto pri otroku, ko ne prepozna, da je njegova drža, navada ali dejanje zgrešeno. Tukaj se srečujejo otrokova čustvena nezrelost, trma in tudi greh. V duhovni slepoti se prav tako pogosto znajdemo odrasli. Zavedati se moram, da sem zaradi greha tudi sam slep za nekatere stvari in potem seveda zavračam vsako dobronamerno kritiko. Zato potrebujem izjemno potrpežljivega Očeta, da mi počasi odpira oči, čeprav se mu izmikam. Iz njegove potrpežljivosti se učimo biti potrpežljivi tudi do svojih otrok, kadar ne prepoznajo svoje slepote.