Zadnji dnevi julija so se v sodobno zgodovino Cerkve zapisali s posebno prelomnostjo: 25. julija 1968 je namreč papež Pavel VI. podpisal okrožnico Humanae vitae (Posredovanje človeškega življenja), s katero je med drugim potrdil prepoved umetnih kontracepcijskih sredstev, kot dovoljeno pa opredelil naravno metodo neplodnih dni.

Ko je bila okrožnica 29. julija objavljena, je sprožila izredno burno razpravo, v kateri so glasovi contra vsaj medijsko bistveno preglasili glasove pro. V tem hrupu, ki traja do današnjih dni, se je pogosto izgubljala dejanska vsebina okrožnice.

Ob njeni 50-letnici zato v tiskani Družini dajemo okrožnici priložnost, da skozi izbor navedkov vsaj delno »spregovori« sama o sebi, na nekaj sogovornikov, ki se pri svojem delu srečujejo z mladimi, zakonci in družinami, pa smo naslovili anketno vprašanje: Kaj »50 let pozneje« okrožnica Humanae vitae sporoča katoliškim zakonskim parom našega časa? Nanj je poleg mag. Mojce Belcl Magdič (Družinski center Dlan) in Katarine Nzobandora (Zavod Ž!vim) odgovoril tudi BENJAMIN SITER (Družina in Življenje).

Okrožnica se mi zdi danes še dosti bolj aktualna kot takrat, ko je izšla. Če si predstavljam takratni kulturni milje, mi je jasno, zakaj so papežu Pavlu VI. še mnogi v Cerkvi rekli, da pretirava. Izšla je v letu po hipijevskem »poletju ljubezni«, ko je bila spolna revolucija na vrhuncu; vse je bilo v znamenju »napredka«. Kadar je revolucija na vrhuncu, nihče ne želi slišati glasu razuma ter videti njenih dolgoročnih posledic. Danes pa se z vso resnostjo kažejo njene širše družbene posledice, ki jih je papež Pavel VI. preroško napovedal. Že tedaj je zapisal, da bo splošna uporaba sredstev proti spočetju privedla do porasta zakonske nezvestobe, do padca moralnosti ter do nespoštovanja žensk, saj jih bodo moški videli kot sredstvo »samoljubnega uživanja«.

Pogled s polstoletne razdalje pokaže, kako prav je imel. »Užitek« je zares postal »najvišje dobro«, zaradi nezvestobe se razdrejo številni zakoni, mladi se za zakon sploh več ne odločajo, tako da je večina otrok rojena zunaj zakona. Odraščanje v neurejenih razmerah prinaša številne travme, ki se odražajo v begu v zasvojenosti. Mladi si ne upajo zares stopiti v odraslo življenje, ker jim manjka »sunek« soočenja s starševsko vlogo. Ker je več naključne spolnosti kljub kontracepciji prihaja do številnih neželenih nosečnosti, kar je treba »urediti« s splavom.

Zdaj šele lahko vidimo, da se zadeva tiče samih temeljev (predvsem zahodne) civilizacije. Zakaj? Če ni otrok, ni civilizacije! Otrok pa ni, kajti če ima človek z umetno kontracepcijo v rokah vse vzvode rojevanja, se bo iz strahu, negotovosti in lagodnosti raje odločil za »varno« pot imeti manj otrok. Če pri tem vprašanju ne dopuščamo Božjega elementa presenečenja, potem mi postanemo »kakor Bog« – težava je le v tem, da to nismo, saj ne poznamo posledic naših (ne)odločitev.

Čas bi bil, da se po 50 letih posujemo s pepelom in papežu Pavlu VI. priznamo, da je imel prav. Za začetek pa si okrožnico preberimo. Berimo pa jo kot celoto, ne samo kot neko prepoved, pač pa kot vizijo, kako bi lahko bilo, če bi človek – ne samo na področju spolnosti, pač pa v celostno živeti, podarjajoči se zakonski ljubezni, kot si jo je zamislil Bog – živel polno življenje.

V tiskani Družini si preberite, kakšno sporočilo vidita zdaj v Humanae vitae tudi Mojca Belcl Magdič in Katarina Nzobandora.