Ko ob prazniku na grobu prižgem svečo, mi je v bolečini izgube nekoliko lažje. Sveča izostri spomin na pokojnega in me še močneje poveže z njim v ljubezni, ki tudi po mnogih letih ni minila.

Smrt povezujemo z nočjo, s spanjem in črno barvo. Simbolika smrti ponazarja tisto, kar prodre v človeka, ki izgubi nekoga – bolečino, praznino in trpljenje. Smrt postane mejnik, ki dogodke začne umeščati v čas, ko je bil pokojni še živ, in čas, ko ga ni bilo več. Spoznanje o dokončnosti smrti pogosto povečuje težo žalovanja in podaljšuje leto življenja v črnini na dve, tri …

Spomnim se duhovnika, ki je rekel, da Jezus nikoli ni pojasnil smrti in trpljenja. Zakaj umremo? Kako umremo? Kam gremo po smrti? Nadaljeval je, da trpljenja resda ni razložil, je bil pa ob trpljenju in izgubi neskončno sočuten. Ko sta Marija in Marta jokali ob umrlem bratu, je jokal z njima. Ko ga je ta ali oni trpeči ali žalujoči človek iz množice klical, se je ustavil, ga poslušal in mu z vsem srcem pr...