Društvo sv. Jakoba Kamnik in Demos na Kamniškem sta 24. marca zvečer v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku pripravila srečanje z ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Heleno Jaklitsch. Z njo se je pogovarjal časnikar pri Radiu Ognjišče Tone Gorjup.

Kot prvi je ministrico Jakličevo uradno pozdravil gvardijan p. Ciril Božič. FOTO: Jožef Pavlič

Visoko gostjo so v imenu gostiteljev zaporedoma pozdravili gvardijan kamniškega frančiškanskega samostana p. Ciril Božič, predsednica Društva sv. Jakoba Kamnik dr. Marjeta Humar, letošnja častna občanka občine Kamnik, kamniški župan Matej Slapar in predstavnik Demosa na Kamniškem Leon Pirman. Vsi so jo obdarili s priložnostnimi darili, predvsem knjigami, ki ji bodo drag spomin na starodavno mesto med Starim in Malim gradom, govorijo pa tudi o zadevah, ki so ministrici kot zgodovinarki, sociologinji in političarki blizu.

Ministrici Jaklitschevi je prijeten večer v Kamniku zaželel tudi častni konzul Republike Slovenije v Novem Južnem Walesu v Avstraliji in zelo uspešen podjetnik Anthony Tomažin. FOTO: Jožef Pavlič

Srečanja z ministrico se je udeležil tudi častni konzul Republike Slovenije za Novi Južni Wales v Avstraliji (NSW) in zelo uspešen podjetnik Anthony Tomažin s soprogo Tatjano.

Predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar v pomenku z ministrico dr. Heleno Jaklitsch. FOTO: Jožef Pavlič

Ministrico Jaklitschevo je številnim obiskovalcem predstavila dr. Marjeta Humar. Povedala je, da tako prizadevne ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu še ni bilo, da dobro ve, kaj mora delati, in tako tudi dela ter da pozna težave, želje in potrebe naših rojakov zunaj meja Slovenije. Tudi zaradi tega, ker jih je spoznavala pri študiju zgodovine, pripravi magisterija, zlasti pa doktorata o Slovenskem begunskem šolstvu v taboriščih v Avstriji in Italiji od 1945 do 1950, prejšnjih službah na Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije in Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije, kjer je delovala v Službi za slovenski jezik in na Direktoratu za ustvarjalnost. Pri tem je dejavno spremljala, kar se je dogajalo med Slovenci zunaj matične domovine in jih že obiskovala.

Pogovoru se je pridružil kamniški župan Matej Slapar. FOTO: Jožef Pavlič

Udeleženci srečanja z ministrico Jaklitschevo so kmalu po začetku zelo živahnega in dobro pripravljenega pogovora, v katerem sta blestela tako spraševalec, še posebej pa visoka gostja, spoznavali, da niso bile iz trte zvite besede dr. Humarjeve, da je ministrica Jaklitscheva »najbolj dejavna ministrica v sedanji Janševi vladi«. K temu je prispevala tudi njena živahnost in zgovornost, izbrana obleka in obutev (svetle barve, ki ji zelo pristajajo) ter poznavanje tega, kar je povezano z njenim delom. Navzoči so se nazadnje, ko jim je povedala, kakšen je njen urnik in kako ji minevajo dnevi, čudili, kako to zmore, ona pa je skromno ugotavljala, da zato, ker ima rada Slovence zunaj matice, jih pogosto obiskuje, se jim med obiski povsem posveti, se nanje temeljito pripravi. Vse to zmore tudi zaradi »dobrih korenin«, saj je po očetu in starih starših Kočevarka, dobre vzgoje, odraščanja v duhovno rodovitnem in prijateljskem občestvu frančiškanov v župniji Sv. Lenart v Novem mestu, ki ji je močno pri srcu, saj se je tam rodila, je njeno najljubše slovensko mesto. Domača družina ji je dala toplino, trdnost, varnost, delavnost, oče pokončnost in poštenost, skavti prave vzore, potrebne mlademu človeku, župnik p. Niko Žvokelj pa Frančiškovega duha. Ljubezen do petja spoštovanje slovenske cerkvene in ljudske pesmi, dobra družba pa za duhovno rast in napredovanje potrebno okolje.

Žalostna zgodovina Kočevarjev ji je bila sicer tragična, a hkrati prava informacija, kako žalostno usodo so ti marljivi ljudje po 600 letih bivanja v Sloveniji doživeli že med drugo svetovno vojno, zlasti pa po njej. Odločitev za študij zgodovine je bil logična posledica tega odkrivanja in spoznavanja, obenem pa vsega, kar se je po letu 1945 za časa komunizma dogajalo v Sloveniji. Kako je bilo marsikaj pri nas zamolčano, uničeno in hote prezrto. To je videla ob obiskovanju uničenih pokopališč Kočevarjev, posebej pa ruševinah njihovih cerkva, kjer je z drugimi reševala, kar se je še sploh rešiti dalo, obnavljala, čistila …

Z ministrico Jaklitschevo se je pogovarjal časnikar pri Radiu Ognjišče Tone Gorjup. FOTO: Jožef Pavlič

Njena ugotovitev: »Potrebno je poznati lastno zgodovino!« je zanjo ne le spomin, marveč tudi razlog za dejanja. Za drugačno zgodovino, kot je bila zapisana v učbenikih. Spoznavala jo je ob duhovnikih, ki so prihajali v Slovenijo iz tujine (Andrej Poznič iz Argentine), so delovali med Slovenci po svetu (Zvone Podvinski na Švedskem), Rafaelovi družbi, vrhunskih slovenskih intelektualcih (prof. Justinom Stanovnikom, Markom Kremžarjem, Božidarjem Finkom). Posebej pa pri vsakoletnih mašah in govorih za leta 1945 pobite v Rogu, ki se jih je udeleževala in tam tudi govorila.

Pri študiju medvojne in povojne zgodovine na naših tleh in neprestanem znašanju komunističnih oblastnikov nad domobranci se je spraševala, kako je bilo mogoče, da so vosovski likvidatorji in partizani od začetka druge svetovne vojne do ustanovitve vaških straž novembra 1943 v Ljubljanski pokrajini pobili tisoč preprostih, vernih in zavednih Slovencev, med njimi veliko družin z majhnimi otroki. Kaj so jim ti naredili, da so se tako okrutno znesli nad njimi? Na lastne oči je v Muzeju novejše slovenske zgodovine v Ljubljani videla, da je bil slovenskemu bratomoru posvečen le majhen člančič. Tako rekoč neopazen. Ko je to povedala pristojni osebi, se je ta začudila, kaj sploh hoče, saj je to omenjeno in s tem zadoščeno zgodovini. Da še zdaleč ni bilo in ni, je spoznavala ob nadaljnjem študiju. Posebej slovenskih beguncev po drugi svetovni vojni v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji. Od tod jo je vodila pot med Slovence, ki so iz teh taborišč odšli po svetu, so ji povedali, kako je v resnici bilo. Pri srečevanjih z njimi v Argentini in drugje je ugotavljala, kako so radi Slovenci, kaj jim je pomenil dom in kako težko so ga zapustili, kako so ga ponesli s seboj v svet, pa tudi, kaj vse so naredili za samostojno državo Slovenijo in kaj jim to pomeni. Kar zadeva bolečo slovensko preteklost, meni, da jo je treba najprej poznati, nato pa »očistiti te rane«, v učbenike zapisati pravo zgodovino Slovencev. Prav je, da se »zgodovina prepusti zgodovinarjem«, a ti jo »morajo zapisati tako, kot je bilo. Ideologija tukaj nima kaj iskati.« Tudi zgodovino o 10.000 slovenskih mučencih.

Ministrici Jaklitschevi je »težko« knjižno darilo Demosa na Kamniškem podaril njegov predstavnik Leon Pirman. FOTO: Jožef Pavlič

Za prevzem zelo odgovornega in napornega vodenja Ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu se je odločila po romanju v Sveto deželo ter posvetu z očetom. V Sveti deželi je sklenila, da bo svoje talente še vestneje uporabila za tiste naloge, ki jih jih bo namenil Bog. Še posebej v času velike preizkušnje, povezane s pandemijo covid-19. Ministrica brez listnice stranke SDS, pristojna za Slovence v zamejstvu in po svetu, je postala 13. marca 2020. V času pandemije oz. epidemije je redno, čeprav sama, prihajala v Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, odkrivala, da so zaradi covida-19 tudi slovenska društva po svetu čez noč prenehala delovati, obenem pa je iskala poti, kako bi kljub temu bila v stikih s Slovenci po svetu. Ugotavljala je, posebej pozneje po srečanjih z njimi, da je čisto drugačen oseben stik in pogovor, kot pa s pomočjo Zooma in drugih posrednikov. Pot do njih ji je odprl tudi diplomatski potni list. S tem, kar ji je v teh težkih časih uspelo narediti, je zelo zadovoljna. Tudi zaradi tega, ker je vlada povišala postavko proračuna za Slovence zunaj Slovenije. Veseli se nastajanja gorske kmetije v Prezidu, vrnitve Narodnega doma v Trstu v slovenske roke, prizadevnih Slovencev v Porabju, kjer so ženske roke naredile kar 3000 mask za zaščito ljudi pred covidom-19 v Sloveniji.

Pogovoru z ministrico Jaklitschevo so prisluhnili številni Kamničani in drugi gostje. FOTO: Jožef Pavlič

Ob obiskih pri Slovencih zunaj matice odkriva njihove »majhne, a pomembne zgodbe«, jim pozorno prisluhne. Z njimi se veseli samostojne slovenske države, ponosa nanjo, uresničitve sanj Slovencev. Bolijo pa jo razprtije in kreganje med Slovenci v domovini, pretirano ukvarjanja samih s seboj. »To slabi državo,« se zaveda. »Ni mi težko delati za rojake po svetu. To je zame velika zaveza in obveza. Slovenci doma pa moramo več narediti za uspešnost naše države, odpirati vrata zdomcem, se ne deliti na 'naše' in 'vaše', se radi udeleževati prireditev in tudi maš z domoljubnim poudarkom.« Pri tem naj »nas navdušuje ljubezen naših rojakov do domovine«, je bila njena sklepna misel v Kamniku. Ob tem pa tudi želja, da bi sklenila Slovensko planinsko pot (manjka ji še Razor). In še čisto človeška, ko bo vse za njo, da bi se pošteno naspala. To so ji iz srca zaželeli navzoči v dvorani, ki so se nato še osebno srečali in pogovarjali z njo, obenem pa ugotavljali, da smo Slovenci doma, posebej pa rojaki zunaj meja matične domovine, res lahko veseli, da imamo tako delavno, simpatično in slovenstvu ter Slovencem po svetu predano ministrico.