Foto: www.roger-scruton.com

Pri založbi Družina je izšel prvi slovenski prevod angleškega misleca Rogerja Scrutona z naslovom Zablode, prevare, hujskaštva – Misleci nove levice. 

Predstavitev na Slovenskem knjižnem sejmu: SREDA, 27. NOVEMBRA: * DEBATNA KAVARNA ob 19. uri 

Roger Scruton je angleški filozof, rojen leta 1944. V svoji karieri je zasedal več akademskih mest, med drugim na kolidžu Birkbeck in univerzi v Londonu. Napisal je več kot petdeset knjig, ne le teoretskih, temveč tudi romane in igre. Filozofsko se v prvi vrsti zanima za estetiko; odmevna je njegova knjiga Beauty (Lepota, 2010). Obširno je pisal o filozofiji glasbe, zlasti o Wagnerju. Pred začetkom akademske kariere je razmišljal o odvetniškem poklicu in se začel šolati za advokata, zato se v svojih filozofskih delih pogosto opira na primere iz angleškega običajnega prava. Prav tako piše o akademsko manj pogostih temah, kot sta vino in lov. Scruton se opredeljuje za konservativca. Kot pravi v svojih avto­biografskih spisih, se je za konservativca prvič deklariral v času, ko je akademska srenja ta izraz uporabljala izključno kot psovko, namreč v dobi vlade Margaret Thatcher. Bil je urednik revije The Salisbury Review, ki je Thatcherjevo kritizirala z desne. V poznih osemdesetih je nekaj časa preživel na Poljskem in tam tudi vzpostavil stik z disidenti. Danes je Scruton kritik Evropske unije in islama (vendar se v nasprotju z večino sodobnih kritikov in zagovornikov islama poglablja v intelektualno tradicijo te vere). Pred kratkim je bilo njegovo pisanje predmet precejšnje kontroverze: na podlagi prirejenih in selektivno izbranih citatov iz intervjuja za časnik New Statesman so mu očitali rasizem. Scruton poskuša misliti svoj čas, a je, rečeno z Nietzschejevimi besedami, času neprimeren mislec. 

Iskrivega sogovornika smo povabili, da pred izidom prevoda (zanj je poskrbel Niki Neubauer) spregovori o tem svojem delu in njegovem položaju danes. 

Zablode, prevare, hujskaštva je močno predelana verzija knjige Misleci nove levice iz leta 1985. Kaj se je od tedaj spreme­nilo? Se vam zdi, da je mišljenje nove levice pridobilo novo moč v akademskih krogih ali je izgubilo nekaj svoje vitalnosti? Danes med levimi intelektualci ne najdemo več toliko eminentnih osebnosti kot v 80. letih prejšnjega stoletja. Zdi se, da jim le ni uspelo obnoviti svojega panteona. 

Marsikaj se je spremenilo od leta 1985, seveda. Pri tem je vse prej kot zanemarljiv padec komunizma, po katerem je Sovjetsko zvezo zamenjala brezsramna mafijska država. Internet in vzpon družbenih omrežij sta omogočila popolnoma nov način oblikovanja javnega mnenja, v katerem ima hrup prednost pred argumenti in je resnica ostala praktično brez avtoritete. Upadanje branja med mladimi in nove oblike pretirane kritičnosti med ljudmi, ki si mnenje oblikujejo iz druge roke od Twitterja in Facebooka, sta akademski študij potisnila na obrobje. Na intelektualni levici je tako »eminentna osebnost« lahko v najboljšem primeru nekdo, ki predstavlja zadnjo modo na tvitosferi. Po drugi strani pa ima levi intelektualec danes še vedno neizmerno boljše možnosti od desnega, kakršen sem na primer sam. 

Večina mislecev, ki jih obravnavate v knjigi, ima socializem za najboljšo obliko družbenega upravljanja. V svoji akademski karieri ste doživeli veliko nasprotovanj zaradi izražanja protisocialističnih in konservativnih pogledov. Zakaj socializem tako zelo privlači intelektualce, še posebno univerzitetne profesorje? 

Socializem intelektualcem dodeljuje vodilno vlogo in preprost način, kako se poistovetiti s trpečimi človeškimi množicami. Če se razglasiš za socialista, takoj pokažeš sočutje in krepost in za to ni potreben nikakršen trud – ni ti treba ven v resnični svet, vzeti v roke lopate ali prijeti za plug. Mirno lahko sediš v svoji pisarni, katere najemnino plača država, obkrožen z mladimi občudovalci in si kljub temu junaški vodja zatiranih. Ni čudno, da je to za univerzitetni kader privlačno, saj so sicer za ta svet v večji meri neuporabni. 

Zelo ste kritični do mislecev nove levice. Ali se kljub temu z njimi v določenih stvareh strinjate? V knjigi Zablode, prevare, hujskaštva je videti, da odobravate njihovo zavračanje malikovanja. Sartre v človeku noče videti zgolj stvari ali nekega per se; Badiou skuša človeka vzdigniti nad igro tržnih silnic. Vi prav tako trdite, da je človeško življenje več kot zgolj materija. Ali gre za skupne točke med vami in misleci nove levice? 

Mislim, da pri stari levici – Marxu, Morrisu in Adornu – najdemo neki temeljni argument, ki je v osnovi pravilen in govori o odtujitvi ljudi v materialistični družbi ter izgubi smisla v svetu, kjer je vse le sredstvo in ni več ničesar, kar bi samo na sebi predstavljalo cilj. Argument je skupen tako levici kot desnici, le da je na levici morda bolj otipljivo izražen, ker je povezan z nekim razumljivim svetovnim nazorom. Težava je v tem, da kaže v smer religije, medtem ko bi ga levica rada izrazila v ekonomskem jeziku kot predpostavko za družbene in gospodarske spremembe. Zdravilo proti odtujevanju ni revolucija, ampak sprava, hvaležnost in odpuščanje. 

Psihoanalitiki, še posebno Jacques Lacan, so močno vplivali na družbene vede. Znano je, da so Lacanova dela nerazumljiva in eklektična. V knjigi, ki jo predstavljava, ste o njem napisali poglavje. Kako bi pojasnili tako izjemen uspeh tako nejasnega avtorja?

Lacan je šarlatan in njegov uspeh je zelo podoben uspešnosti, ki jo je imela alkimija v pozni renesansi. Nesmisel daje moč – je način, kako delati uroke in s tem presegati resničnost. Lacan izreka uroke nad resničnostjo, ki pred njegovimi čarobnimi paradoksi izginja, ostane zgolj on sam, kot narcisističen čarovnik, ki je odpravil svet. Privlačnost nesmisla je v veliki meri osnova pri avtorjih, kot so Deleuze, Althusser, Badiou in Žižek. Omogoča jim osupljive paradokse, pri čemer se jim ni treba truditi, da bi jih podprli z dokazi. Študentje, ki jih učijo ponavljati tovrstni jezik, dobijo priložnost, da zlahka dobijo visoke ocene pri esejih, ne da bi jim bilo treba razumeti, o čem pišejo. 

Nekateri komentatorji trdijo, da se je kulturni marksizem priplazil na zahodne univerze. Ta izraz pogosto uporablja na primer Jordan B. Peterson. Menite, da je to ustrezen opis nedavnih sprememb na zahodnih univerzah? Zdi se mi, da so imeli francoski strukturalisti kot na primer Foucault in Derrida veliko večji vpliv kot marksizem.

Izraz »kulturni marksizem« mi ni všeč. Klasični marksizem spoštujem v njegovem poskusu, da bi podal razumljivo teorijo zgodovine in kulturo omejil na neko gospodarsko osnovo. S tem se sicer ne strinjam, ampak pri tem gre vendarle za resnično teorijo, ki jo lahko izpodbijamo. Ne vem, kaj bi »kulturni marksizem« v resnici lahko bil, čeprav gre za oznako, ki jo dajejo nečemu, kar sam prepoznavam: gre za poskus rušenja načel in predpostavk naše kulture s tem, da izpostavijo »strukture moči«, na katerih te stojijo. Prav imate, da sta Foucault in Derrida pomembnejša, prvi, ker je podal teorijo o prevladi v vseh svojih oblikah, drugi za svojo prešerno izjavo, da je vse brez smisla, vključno z Derridajem.

Ko sem prebral vaše razmišljanje o mislecih nove levice, me je presenetilo, da ti avtorji opisujejo svet, ki je poln radosti. Za Lukacsa je podlaga človeškega sveta odtujitev, za Foucaulta zatiralska oblast. Vi pa pišete o radostih tega sveta, kot so glasba, pitje vina in tradicija lova na lisice. Kakšno mesto ima veselje v življenju uma? 

Seveda je svet levih intelektualcev nevesel in to je pričakovano, saj gre za izraz nekega ponosa – zaničljivega zavračanja bežne tolažbe običajnih ljudi. V vseh delih, ki sem jih obravnaval, opazimo odsotnost najmanjše sledi neke hvaležnosti za nezaslužen dar življenja v tem svetu. Vse je tema, odtujitev, zatiranje, čeprav tu in tam pri Žižku opazimo namig, da je svet morda šala, kakršna je tudi sam. Veselje je odgovor na hvaležnost in kjer ni hvaležnosti, prevladata zamera in jeza. To sem se naučil od Nietzscheja, pa tudi od Wagnerja. 

Aljoša Kravanja

Predstavitev na Slovenskem knjižnem sejmu: SREDA, 27. NOVEMBRA: * DEBATNA KAVARNA ob 19. uri 

Članek je bil objavljen v prilogi Slovenski čas.