Odgovarja Franc Šuštar, ljubljanski pomožni škof: 

Postavili ste zelo zanimivo vprašanje o dobrodelnosti in naših prispevkih za uboge ravno v času, ko začenjamo teden Karitas od nedelje Kristusa Kralja do prve adventne nedelje. Res bo v tem tednu veliko govora o dobrodelnosti, ki pa mora biti živa in prisotna v nas vse leto.

Iz svetopisemskih knjig, posebej iz evangelijev vemo, da so Judje plačevali desetino kot davek. 

To je bil pravzaprav njihov prispevek za skupnost, za družbo, v kateri so živeli – za verske, družbene in gospodarske potrebe. Čisto podobno, kot imamo mi sistem davkov, s katerimi se pokrivajo stroški v družbenem in narodnem življenju, iz katerega imajo vsi državljani koristi. 

To medsebojno solidarnost potrebuje vsaka urejena družba. 

V določenem obdobju je bila določena desetina namenjena tudi sirotam, ubogim in vdovam. V postavi je bilo veliko naročil, kako je treba sprejemati ter pomagati ubogim. Bog sam je bil njihov zagovornik in varuh. 

Iz odnosa do Boga, ki je Stvarnik in Oče vseh ljudi, se nujno vzpostavlja urejen odnos do sočloveka. Nekdo, ki iskreno veruje v Boga, bo imel ljubeč odnos do svojih bližnjih in bo čutil tudi potrebe skupnosti, tako duhovne kot materialne. 

Vera v Boga ni le ozko osebna zadeva, pač pa vzpostavlja odnos do skupnosti, do bližnjih. Ob tem se zavedamo, kako smo tudi mi del skupnosti, od katere prejemamo številne dobrine. 

Ta dar skupnosti za nas lahko razumemo tudi kot Božji dar. Zato je vsak povabljen, da to ceni in v tem sodeluje.

O desetini ne govorimo prav pogosto, saj vedno ob tem pomislimo predvsem na davek. 

Za vsakega od nas je nujno potrebno, da del svojega prihodka uporabi za dobrodelnost. To človeku pomaga, da ni nepravilno navezan na materialne stvari, ampak je pri tem svoboden. S svojim darom pa pomagamo ubogim in potrebnim.

V vprašanju ste prav nakazali, da je lahko naš dar tudi nematerialne narave. Morda so ljudje okrog nas bolj kot denarnega prispevka potrebni naše dobre besede, podarjenega časa, prijaznosti, pozornosti. 

Papež Frančišek veliko govori o nežnosti, ki naj bo naš dar bližnjemu. 

V času epidemije so mnogi ljudje našli številne nove načine, kako so lahko pomagali bližnjim ljudem, ki so se kar naenkrat znašli v stiski in so bili ubogi. Podarjeni čas, prijaznost in pozornost so posebej v sedanjih trenutkih velik dar in poklicani smo, da ga med seboj delimo. 

V vprašanju ste posebej omenili to, da bi en del svojega prostega časa namenili ubogim in potrebnim. Prav je, da smo pozorni na številne potrebe ljudi v družbi. Pri tem pa ne smemo pozabiti na najbližje, ki so blizu nas in tudi potrebujejo podarjeni čas, prijaznost in pozornost. 

Morda se kdaj zgodi, da smo dobri do oddaljenih, pozabimo pa na svoje najbližje in tiste, ki smo jim dolžni biti blizu.

Naj nam Gospod s svojo evangeljsko besedo o usmiljenem Samarijanu pomaga, da bomo pozorni na potrebe svojih bližnjih in jim bomo izkazali svojo ljubezen.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (47/2021).