Slovenski javnosti si se predstavila na dva načina: najprej kot slikarka, nato še kot umetnostna zgodovinarka/kulturologinja s svojimi študijami o ikoni. Začniva pri slikarstvu. Sam sem prek posnetkov na spletu dobil vpogled v vsa obdobja tvojega ustvarjanja. Vtis imam, da je tvoja začetna faza precej drugačna od današnje.

No, ker sem svojo za dvajset let prekinjeno slikarsko pot ponovno podvzela šele v srednjih letih, potem ko sem tudi zaključila v mladosti začeto formalno izobraževanje, je moja slikarska kariera še mlada. Prvi cikel se je rodil iz diplomske naloge o skrivnostnih t. i. Fajumskih portretih, ki so me fascinirali že v mladosti. Zanima me pogled človeka, a ne psihološki, temveč duhovni, kot pri 'fajumcih', ki so znali naslikati v človeku tisto nesmrtno.

Morda pa je bil to moj nigredo, črna faza v alkimiji in začetek procesa individuacije po Jungu. Nato se je prižgala luč, ki je dobesedno presvetlila moje slike, na katerih se v svetlobi kopajo srečne človeške figure in narava. V zadnjem času opažam, da se spet vračajo svetlo-temni kontrast in močnejše barve, morda kot posledica procesov Jungove integracije 'sence'. Radovedna sem, kam bo ta vznemirljiva pot peljala naprej. Trenutno me zanima lik Kristusa, obraz manifestacije božanske ljubezni, dlje časa pa že nastaja cikel 'boginj', za katere so mi navdih epiteti iz lavretanskih litanij, recimo Morska zvezda, Sedež modrosti, Devica mogočna, Začetek našega veselja itd.

V tvojem trenutnem slikarstvu prevladuje (da se tako izrazim) »iskanje duhovnosti«, ki ga umetniško izražaš v zelo »verističnem« oblikovalnem postopku. Kako združuješ ali bolje: kje najdeš sintezo med tema dvema vidikoma?

Slikarstvo dojemam kot duhovno prakso. To je moj odmik od vrveža sveta, v samoto in tihoto, v svoje samo-stanje. V ateljeju si prizadevam stopiti v 'polje' ali v 'flow', kakor veli novorek. Navdih za slike vedno najdem v nekakšnih vizijah, ki me obidejo, ko zaprem oči ali ko brkljam po skicah ali fotografijah. V teh vizijah se običajno pojavljajo človeški liki v določnih pozah, z določenimi izrazi, ki jih potem želim prenesti na platno. Gre za nekakšno komunikacijo med mano in drugimi deli sebe oziroma za občevanje s sfero svetega; za premikanje od posameznega k univerzalnemu.

Mislim, da človeško življenje poteka na nižjem nivoju, kot je za dušo ustrezno, zato rada prisluškujem nečemu višjemu v sebi. Jaz temu pravim enostavno 'sveto'. To je sfera, ki smo jo opustili, mnogi iz zamere do religij, iz nje pa izhaja ves smisel in namen človeškega življenja.

'Sveto' je sfera, ki smo jo opustili, mnogi iz zamere do religij, iz nje pa izhaja ves smisel in namen človeškega življenja.

Druga najbolj vpadljiva značilnost je »navajanje klasikov«; jasno se mi je vtisnila v spomin neka tvoja slika, ki je tematizirala oz. predelovala nek Giorgionejev motiv. Ali nam lahko poveš kaj več o tej svoji poetiki?

Včasih se mi občutja iz osebnega življenja hipno poklopijo s kakšnim znanim slikarskim motivom. Tedaj parafraziram motiv tako, da je bolj ali manj še prepoznaven, oblikujem pa ga, kot denimo v primeru parafraze Giorgionejeve Nevihte, s svojimi družinskimi člani, ki mi za ta namen običajno tudi pozirajo, za fotografijo. Opažam, da so nekatera umetniška dela postala preko reprodukcij tako prepoznavna, da so se spremenila v nekakšne ikone zahodnega sveta, naša kolektivna podzavest jih dojema kot simbole in se nanje tako tudi odziva.

Zdi se mi, da ob vsem omenjenem v tvojem slikarstvu prevladuje iskanje harmonije in sozvočje, kar tako rekoč samodejno zastavlja vprašanje o eni izmed »pepelk« sodobne umetnosti: o lepoti. Kako gledaš na lepoto in kaj pomeni lepota v tvojem ustvarjanju?

Lepota prihaja iz drugega sveta, pravi Platon. V vsakdanjem življenju vsakdo ve, kaj je zanj lepo, dejansko pa je o Lepoti težko kaj reči. Lepota gotovo ni tisto kičasto in sentimentalno v oblikah, temveč je spoznanje resnice, notranje stanje višje zavesti. V mističnih trenutkih prebujenja se mi včasih zdi, kakor da prvič vidim svet kot celoto in ta celota je nepopisno lepa. Gre torej za notranje stanje, ne za lastnost oblike, čeprav so umetniki vedno iskali način, kako bi izrazili ta transcendentna občutja, da bi jih lahko vzbudili tudi pri gledalcih. Platon je opazil, da je doba, ki lahko to ustvari, že prešla, arhaična namreč. Naš pristranski, progresivni pogled vidi arhaično umetnost kot primitivno, neveščo v primerjavi s klasično. No, ravno v tem po mojem tiči ključ do razumevanja Lepote. Sedaj razumem, na primer, da arhaična kore in kuros nista toga in premalo realistična zaradi pomanjkanja veščine primitivnega klesarja, kot piše v učbenikih, temveč lika predstavljata model notranje prisotnega in celovitega človeka – ideal, h kateremu je stremela vsa družba. 'Arhaični nasmešek' je nasmešek nekoga, ki je in ki ve. Ko Platon zavrne umetnike, zavrne le te, ki odstopajo od te naloge, kar vodi v degradacijo človeka in družbe.

Tragika in lepota človeškega življenja je ravno v tem, da iščemo 'ideal', ki na zemeljski ravni ni dosegljiv. Umetnost temu vseeno sledi. Ni nujno, da se na koncu rodi presežna in brezčasna umetnina, kot je to denimo uspevalo božanskemu Leonardu, že sam proces je nekakšno sledenje notranjemu klicu, ki nas vodi 'domov'.

Ko sva že pri tvojem slikarstvu: kateri slikarji in katera dela so te najbolj navdihovali?

V različnih obdobjih me navdihujejo različni slikarji in ostali umetniki. V srednji šoli se nikakor nisem mogla sprijazniti z nefiguralno umetnostjo. Edina dostopna tolažba sta mi bila Van Gogh in Gauguin. Dandanes me navdihujejo res zelo različna dela, od arhaičnih grških kipov do pop arta, od Leonardove poetike do videov Billa Viole, od enigmatičnosti Giorgioneja, mistične svetlobe Turnerja, do težkih del Anselma Kieferja ali tesnobnih pokrajin Petra Doiga, spisek je neskončen.

Glede brezčasnosti, sodeč po artefaktih menim, da je nekoč umetnost pomenila nekaj povsem drugega kot danes. Stari Egipčani so na primer poznali nam neznano skrivnost absolutne oblike, ki nikdar ne zastara. Kipi so stilizirani, tako rekoč 'preračunani' in obenem povsem polni notranjega življenja. Danes niti tehnično niso izvedljivi, saj so iz najtrših kamnov, kaj šele, da bi razumeli 'snov', temo. Vendar čutimo vsebino, živo notranje bitje, ki nam je vsem skupno. Ta impresija je hrana za dušo. Pravijo, da so obstajale posebne šole, neločene od religije, ki so namensko ustvarjale ta še danes 'delujoča' dela.

Preidiva na ikono. Pred približno letom dni si se navdušeno odzvala na povabilo naše spletne revije KDO?, da bi sistematično pisala o ikoni. Ker vem, da ima tvoje sodelovanje predzgodbo, nam lahko razkriješ, kdaj in predvsem zakaj te je začela ikona privlačiti?

Ikona je postala brezčasni simbol krščanstva tudi za Zahod, čeprav je radikalno drugačna od rimskokatoliških narativnih verskih podob. Vez z Bizancem preko Italije in na drugi strani preko slovanskega bratstva s pravoslavci je vedno oplajala našo estetiko in mistično naravnanost. Forma in vsebina ikone sta idealno povezani v celoto, ki umetniško najbolje odraža Kristusov nauk. Povsem razvidna in obenem večno skrivnostna podoba je sinteza antične miselnosti in krščanstva. Kot taka je bila tudi osrednji predmet moje nedavne umetnostnozgodovinske magistrske naloge na videmski univerzi na temo svetega v umetnosti.

V svojem prvem sestavku o ikoni poudarjaš: »... ikona se nikdar ne razkrije v dokončno razvidnost, za čutne oči ostaja njena vsebina vedno skrivnostna ...« Ali nam lahko poveš kaj več o tem, kako se predmet čutne zaznave ne more povsem razkriti čutom?

To spoznanje ni samo moje, o tem pišejo mnogi poznavalci ikon, kot denimo Florenski. Ikone so namerno naslikane tako, da se čutno oko ne ujame povsem v formo, prav zato so oblike stilizirane in simbolične. Kdor gleda, ve, da je resničnost, ki se tu prikazuje, onkraj vidne resničnosti. To je tudi srž razlike z zahodnim pogledom, ki si je od renesanse dalje prizadeval posnemati naravo tako, da je ustvaril iluzijo resničnosti; pretental je oko in podobo ponudil kot resničnost samo. Pogojeni smo, da v tem vidimo najvišji čar, ko ocenimo: 'Saj je kot fotografija.' Ikona je na nasprotnem bregu, je v svojem bistvu vizualna molitev. Ne gre za zunanji, temveč za notranji dogodek, za to, kar človek doživi v sebi, ko je so­očen z ikono.

Nekoliko bi se še pomudil ob besedah tvojega prvega eseja o ikoni, kjer omenjaš različne nivoje resničnosti in različne nivoje percepcije. Ali nam lahko poveš kaj več o tem?

Ikonsko slikarstvo napaja hezihazem, starodavna duhovna praksa, sorodna vedskim, prek katere lahko človek transformira svoje bitje, se poboži in razsvetli. V tem je bistvo krščanstva in v pravoslavju se je ta dragocena dediščina vseskozi obnavljala. Zelo zanimivo je brati Filokalijo, končno delno prevedeno tudi v slovenščino, in pod antičnimi metaforami razbirati enake nauke, ki jih danes znova odkrivajo novodobna duhovna gibanja. Nič novega ne bomo odkrili, samo spomnili se bomo pozabljenega univerzalnega znanja o sebi.

No, molitev ali meditacija je en tak nivo resničnosti oziroma zavesti, drugačen od običajnega. Gre za univerzalni sveti jezik, za komunikacijo z božjim ali pa, če želiš, za usklajevanje z enovitim kvantnim poljem. Prepričana sem, da je nekoč vsa sveta umetnost služila enemu samemu namenu: zvišati raven zavesti. Kristus je za nas najvišji nivo zavesti, odrešujoče občutenje univerzalne ljubezni, ki zajema sebe in vse ljudi, vse stvarstvo. Ne zavedamo se, da to, kar običajno imenujemo ljubezen, nima s tem svetim impulzom nobene zveze. Mi poznamo samo sentimentalizem in polarno refleksivnost organizma – všeč mi je oz. ni mi všeč. To je mehansko čustvo nižjega nivoja zavesti, zgolj fiziološko preživetveni modus. Kristus pa govori o Božjem kraljestvu, ki je v nas, o najvišjem nivoju resničnosti.

Zanimivo se mi zdi tvoje razumevanje svetega kot celostnega in torej kot nasprotje fragmentarnemu, razlomljenemu, razdejanemu. Ali je potemtakem naš sodobni svet tako razdrobljen zaradi sekularizacije?

Gotovo. Čeprav menim, da je sekularizacija le naravna posledica procesov degradacije človekovega duhovnega potenciala. Spoznanje, da se ne zavedamo sebe, kot smo zmotno prepričani, je prvi korak k prebujenju. Tedaj se človek zave svoje ničnosti, zato si želi biti, biti v polnosti, celoten, ne razcepljen na nepovezane fragmente, kot smo danes na zunaj in na noter. Globoka notranja želja po povezanosti s seboj, s celoto, z Bogom, to je molitev. Menim, da se lepota, resnica in dobrota razkrijejo šele na tem nivoju. Podoba resničnega človeka pa je zame antična figura orans – molivec: stoji na zemlji in dviguje roke v nebo, povezuje dve sferi. Ta povezava je v prvi vrsti posameznikova. Religije so si zadale to vez zvesti na kolektivno in v določenih trenutkih so tudi uspele, kot lahko sklepamo po njihovih artefaktih.

Pri ikoni je seveda ključnega pomena pojem oziroma pravzaprav kar pojav podobe kot manifestacije svetega. Kaj misliš o tem pojmu in kako to »prabitnost« podobe lahko razumemo tudi v modernem slikarstvu, ki je poskušalo nevidno narediti vidno ravno z uničenjem podobe?

Všeč mi je Hans Beltingova ideja o izvoru podobe, ta od pradavnine nadomešča mrtvega, ki v podobi dobi svoje novo življenje. To priča o inherentni človekovi potrebi, o temelju religije, umetnosti in znanosti v enem, ki se manifestira v podobi. Hierofanija, kot meni Mircea Eliade, je pojavitev svetega na zemeljskem nivoju, torej tudi skozi umetniško podobo. Za našo kulturo je značilna opustitev svetega, kar je privedlo do izvotlitve smisla našega življenja, zato se je izpraznila tudi podoba. Od tod v modernizmu mrzlično iznajdevanje nove forme na eni strani in njeno zavračanje na drugi.

S tem je povezano tudi naslednje vprašanje: kakšne so po tvojem možnosti revitalizacije ikonskega slikarstva danes? V Sloveniji poznamo denimo dela patra Marka Rupnika, ki kažejo v to smer.

Veliko ljudi se tudi na zahodu ukvarja z ikonopisjem kot neko obliko umetniško-duhovne prakse. Na eni strani gre za verne sledilce tradicije, ki ponižno delajo po ustanovljenih predlogah, na drugi strani pa vidimo poizkuse posameznikov, ki ikonske principe uporabljajo za svoja izvirna dela, kot denimo počne Rupnik. Tudi Rubljova dela so sprva pomenila nekakšen poetični odklon od tradicije, nato pa so sama postala tradicija, sinonim za ikonsko slikarstvo. V morju del se vedno znova vrnemo k posamezniku in posameznemu delu in ne zdi se mi mogoče, da bi lahko v večplastno polje ikonopisja posegali od zunaj.

Ker si zvesta spremljevalka kulturnega dogajanja, bi ti nazadnje zastavil še nekaj vprašanj iz sociologije kulture: kakšno se ti zdi stanje v slovenski kulturi danes?

Priznati moram, da se moj fokus že dlje časa odleplja od 'ponorelega sveta' in namerno se izogibam informacijskemu kaosu, zato na tvoje vprašanje ne morem odgovoriti. Vedno pa rada vidim dobro sliko in z radostjo opažam, da je tu mnogo zelo dobrih slikarjev, slikark in kiparjev, kipark, posebej v mlajši generaciji. Nastajajo zelo dobra dela, posebej tedaj, ko se ne trudijo ugajati instancam, ki jih 'kanonizirajo'. Globoko notri, kjer smo povezani v enoto, ima slovenska duša nekaj posebnega, ko stoji na tem aksialnem mestu, med severom in jugom, med zahodom in vzhodom. Na misel mi vedno pridejo Zoran Mušič s svojo nadvse pretanjeno poetiko ali pa edinstvena Metka Krašovec s svojimi oniričnimi svetovi, izvirni kipar Marko Pogačnik s svojimi geo-zdravilnimi litopunkturami in še mnogi mnogi drugi, ki danes v svojih ateljejih tiho delajo za prihodnost.

Na prvi pogled je videti, da je sodobna umetnost skoraj popolnoma zakrknila in vedno bolj postaja trobilo takih ali drugačnih parasocioloških ali političnih agend. Kaj misliš o tem pojavu?

Hočeš reči, da v sodobni umetnosti pravzaprav manjka umetnosti? ... Vse to je nazoren odraz našega časa. Poglavitni faktor tega pojava je seveda javno financiranje.

Ob vsem omenjenem se zaradi funkcije, ki jo umetnost pri nas odigrava pri izgradnji javnega mnenja, vedno bolj uveljavlja nek presečni sistem struktur za nadzor nad umetnostjo. Ali se s to trditvijo strinjaš?

Kdor je odvisen od teh struktur, je pod nadzorom tako kot tisti, katerega mnenje je moč izgraditi prek javnega mnenja. Ali še govoriva o umetnosti? ...

Nazadnje pa še eno vprašanje za umetnostno zgodovinarko: kakšna se ti zdi prihodnost vizualne umetnosti v sodobnem svetu? Ali še vidiš kakšno možnost za revitalizacijo?

Termin 'vizualna umetnost' je kot nalašč za poudarjanje nepomembnosti vsebine umetniškega dela. Kaj torej še ostane? Na strani forme ornament ali dizajn, ki ga sodobna umetnost tudi zavrača kot nekaj manjvrednega, in na strani vsebine koncept, ideologija, politika. Vizualno je sicer postalo prevladujoča čutna orientacija naše dobe, pravzaprav že živimo v virtualnem svetu, a to še ne pomeni, da je vse to umetnost. Revitalizacija umetnosti je mogoča samo skozi duhovni preporod posameznika. Obstaja pa resna bojazen, da večina kmalu ne bodo več ljudje, ampak trans-ljudje, brezdušni avtomati, ti pa umetnosti seveda ne potrebujejo.