Objava pričujočega pogovora terja urednikovo pojasnilo. Doslej se namreč še ni zgodilo, da bi v Slovenskem času ponatisnili pogovor, ki smo ga nekoč že objavili v Družini. Zakaj torej tokratna izjema, ko pred bralce znova postavljamo pogovor, ki smo ga prvič objavili pred skoraj natančno 21 leti, in to s človekom, ki je že več kot desetletje pokojni?

Zunanji povod je jasen: 17. februarja smo se spomnili stote obletnice rojstva slikarja, likovnega teoretika in pedagoga, publicista, pesnika … Marijana Tršarja (1922–2010), na kar je spomnil že prispevek v prejšnji številki Družine, v katerem so bile predstavljene bistvene poteze Tršarjeve življenjske in ustvarjalne poti. Temu zunanjemu povodu pa se pridružujeta še vsaj dva dodatna.

Prvi je tako rekoč intimen. Pisec teh vrstic in avtor intervjuja iz leta 2001 namreč že več kot 20 let skoraj vsak poklicni dan živi s Tršarjem, čeprav se je z njim srečal le nekajkrat v življenju. Gre za svojevrsten in po svoje protislov...