Konec štiridesetih in začetek petdesetih let prejšnjega stoletja je bil dejansko čas najtrših oblastnih pritiskov, ki so prizadeli vse sloje vernih ljudi, a prav zažig škofa Vovka s svojo brutalnostjo in načrtovanostjo ter poznejšimi manipulacijami in izsiljevanji posebej izstopa.

Na neki način je bil točka preloma: fizično in psihično so želeli zlomiti pastirja, da bi preko njegovega zloma zlomili celotno Cerkev, a namera se je sfižila, saj so oblastniki in njihovi tajnopolitični oznovski oprode (nekateri pod privilegijskem napuščem sicer vedrijo še danes) trčili ob moža, trdnega kot kremen v zaupljivi zvestobi Gospodu in njegovi Cerkvi.

Zlomil se ni škof, temveč se je zaradi njegove neomajne drže nalomil na videz neprebojni totalitarni zid.

In zlomil se ni škof, temveč se je zaradi njegove neomajne drže nalomil na videz neprebojni totalitarni zid; nastala je razpoka, ki se je poglabljala in poglabljala in poglabljala … – do porušenja tega zidu v času demokratizacije in osamosvajanja, v katerem so vidno in v marsičem celo odločilno vlogo odigrali kristjani, okrepljeni z Vovkovim zgledom.

Morda najbolje je to dejstvo ubesedil dr. France Bučar; seveda imamo lahko o prvem predsedniku demokratične slovenske skupščine različne poglede, a z njegovo presojo škofa Vovka se vsekakor moramo strinjati: »Osebnost, ki je v največji in odločilni meri vplivala na razvoj slovenske družbe na najbolj kritični, prelomni točki njenega oblikovanja v sredini preteklega stoletja, s tem, da je s svojo dejavnostjo in pogumom ustvarila temelj, na katerem so lahko nadaljevali vsi tisti, ki so si prizadevali za svobodno družbo in za samostojno Slovenijo, je bil prav škof Vovk. Dal jim je tudi osebni zgled. Brez škofa Vovka ne bi bilo današnje svobodne Slovenije. Če bi bilo komu treba postaviti spomenik kot najpomembnejši osebi prejšnjega stoletja, ki je odločilno posegla v usodo slovenskega naroda za prehod v samostojno in svobodno družbo, je to vsekakor škof Vovk. Slovenski narod ostaja njegov trajni dolžnik« (Družina 10/2004).

Prav zgled zažganega, a nikoli požganega škofa je lahko kristjanom še kako močna in zanesljiva svetilka v razburkanem slovenskem tukaj in zdaj.

Namenoma smo v navedku poudarili besedo trajni, kajti v njej je zajeta sporočilnost tudi za naš čas. Prav zgled zažganega, a nikoli požganega škofa je lahko kristjanom še kako močna in zanesljiva svetilka v razburkanem slovenskem tukaj in zdaj. Vovkovih lastnosti, po katerih velja naravnati lastno ravnanje, je seveda veliko, a omenimo na tem mestu dve, povezani prav z zahrbtnim napadom v Novem mestu. Iz vseh okoliščin je namreč jasno, da se zažig ni »posrečil« tako, kot so si zamislili njegovi izvajalci, izključno »po zaslugi velike prisebnosti in osebnega poguma svetniškega škofa«, kot je Vovkov rešilni odziv nekoč opisal njegov naslednik dr. Anton Stres (goreči škof je prisebno z rokavicami slekel z bencinom prepojeni plašč in s šalom zadušil ogenj pod brado, kjer je zagorel kolar iz celuloida; nato je pogumno vztrajal ob poniževanju nahujskane drhali).

 Nadškof Anton Vovk: na vratu je vidna rana, posledica zažiga v Novem mestu. FOTO: Nadškofijski arhiv Ljubljana

Res je, današnje razmere od kristjanov (še?) ne terjajo prisebnosti in poguma, ki bi reševala neposredno ogroženo življenje, pa vendar so pred nami prav v letu 2022 zlasti na družbenem področju izzivi, ki bodo terjali zvrhano mero obeh lastnosti. Pomislimo samo na številne volilne izzive, ki na prepih postavljajo tako rekoč celoten »politični razred« (poslance državnega zbora, del državnih svetnikov, predsednika države, župane, občinske svetnike …). Vložki na vseh straneh so in bodo veliki, kampanje se bodo vrtele (in se že vrtijo) z veliko hitrostjo, marsikdo bo želel marsikaj požgati, da bi se na pogorišču prikazal kot prava izbira … Ker to že samo po sebi napeto dogajanje pada še v razmere epidemijske razdražljivosti, ko ni videti konca prilivanja olja na ogenj (z vidika skupnega dobrega popolnoma nepotrebnih, s stališča partikularnih interesov pa prikladnih) razprtij, bosta prisebnost tistih kristjanov, ki bomo volili, in pogum tistih kristjanov, ki se bodo ponudili v volilno izbiro, še toliko bolj potrebna in urgentna.

Božji služabnik Anton Vovk, prosi za nas!

Naj bo torej že zaradi tega (pa še zaradi marsičesa drugega!) leto 2022 leto poživljene molitve k Božjemu služabniku Anton Vovku; naj tudi po njegovi priprošnji prisebno in pogumno sooblikujemo takšen javni prostor, v katerem bodo pogašeni podtaknjeni ognji izključevanja in bodo v ospredje stopale vrednote pluralnosti, sodelovanja in ustvarjalnega dialoga.

Božji služabnik Anton Vovk, prosi za nas!

Komentar je naslovni prispevek januarske številke Slovenskega časa.