Čuti, da s svojimi bogatimi izkušnjami še vedno lahko kaj doprinese k družbi in želi si novih delovnih izzivov. Zato se z zadovoljstvom prijavi, ko mlado podjetje razpiše pripravniška mesta za starejše občane. Ben na iskalce talentov naredi izjemen vtis in dodelijo ga za pripravnika kar direktorici Jules Ostin (Anne Hathaway). Kljub njenim začetnim pomislekom, se Ben in Jules odlično ujameta. Ben se hitro izkaže za izredno iznajdljivega in koristnega pomočnika, poleg tega pa je s svojimi izkušnjami neskončen vir dobrih nasvetov za njo in sodelavce, ne le pri poslovnih temveč tudi pri zasebnih zadevah.

Pripravnik (The Intern) ZDA 2015, režija: Nancy Mayers, igrajo: Robert De Niro, Anne Hathaway, Adam DeVine, Rene Russo

De Niro je v svoji vlogi izvrsten. Čeprav nekoliko preseneti, kako normalen in uravnovešen je za spremembo njegov lik, pa mu to zelo pristaja in zlahka mu verjamemo. Vseeno se bo vsak, ki je gledal film Taksist, vsaj namuznil ob prizoru, ko Ben doma pred ogledalom vadi pozdravljanje svoje nove nadrejene.

Tudi pri Hathwayevi imamo nekaj »že videno« občutka zaradi filma Hudičevka v Pradi, kjer je odlično odigrala pripravnico urednice pomembne modne revije (Meryl Streep). Tokrat je šefica ona, se pa spet ukvarja z modo. Ni tako ostra kot Streepova, mnogo bolj raztresena, pozabljiva, a skrbna in predana svojemu podjetju za spletno prodajo oblačil in modnih dodatkov.

Hathawayeva in De Niro se zdita izjemno nenavadna filmska dvojica, ki presenetljivo dobro deluje. Na srečo v vsem dolgem filmu ne naletimo niti na en namig, da bi se med njima pletlo kaj romantičnega, čeprav je gledalca tega po svoje ves čas malo strah. V filmih režiserke Nancy Mayers (recimo Počitnice in Ljubezen je luštna stvar) smo videli tudi že nekaj nenavadnejših ljubezenskih partij. Postaneta pa izjemno dobra prijatelja. In čeprav se zadnji del filma, ki je precej melodramatičen, nekoliko vleče, vzdušje uspe ohraniti prav prijateljska kemija med akterjema.

Film prikazuje zmožnost ženske, da dobro vodi podjetje, je samostojna in suverena na vodilnem položaju. Hkrati pa sporoča, kako močno ji ob tem koristi moška opora – tako v obliki izkušenega starejšega pripravnika kot v obliki moža, ki je pripravljen ostati doma, skrbeti za gospodinjstvo in otroka. Izpostavlja tudi, kako hitro ob vzpenjajoči karieri začnemo zanemarjati odnose s svojimi najbližjimi. In trdi, da to še ni razlog, da se ti bližnji do nas grdo vedejo. Skratka odpira mnoge teme, ki so dobro znane vsem, ki se so se kadarkoli ukvarjali s podjetništvom.

Jules se v nekem trenutku, ko preveč popije, pritoži, da danes fantje za vedno ostanejo fantje. Nikdar ne postanejo pravi moški in tam do 40. leta jih tudi nihče tako ne naziva, nikdar ne začnejo nositi kravate in srajce, nikdar ne nehajo igrati računalniških igric ... Kar kliče po prikimavanju – nekaj resnično je na tem. Pa ne gre le za nazive, način oblačenja ali hobije. Ti današnji večni »fantje« enostavno niso gentelmeni, z ženskami ne ravnajo tako spoštljivo kot generacije pred njimi. Saj ne, da bi namenoma hoteli biti neprijazni, pač enostavno ne vedo kako.

Lik Bena je pravo nasprotje temu – tako krasen je, da je že malo neverjeten. Skorajda nima slabosti, nikdar ne izgubi potrpljenja, vedno je razumevajoč, nikdar ni utrujen, čeprav dela bolj trdo kot večina njegovih mladih kolegov, nikdar se ne počuti slabo, nima nobenih starostnih bolezenskih znakov (razen da vsak dan vzame predpisane tablete, za katere ni videti, da bi jih potreboval) in – najtežje verjetno od vsega – nima popolnoma nikakršnih težav z uporabo moderne tehnologije. V tej njegovi popolnosti ga lahko gledamo kot poklon vsem moškim, rojenim po vojni, ki še znajo obleči obleko, zavezati kravato in vedo, da je robček v žepu suknjiča najbolj uporaben modni dodatek – ker ga lahko podaš ženski, ki joka.

Vsekakor je Pripravnik zelo prijeten film, ob katerem bodo uživale vse generacije odraslih.