Poročena sta leto in pol. Amalija študira razredni pouk, Mihael pa zaključuje študij računalništva in matematike. Živita v Ljubljani, vendar sta letošnji zimski semester preživela na študijski izmenjavi na Finskem. Kako sta kljub temu zelo dejavno sodelovala v pripravi na ESM?

Okužila ga je s prostovoljstvom

Danes sta dejavna prostovoljca oba, ampak ni bilo vedno tako. Mihaela je za to »okužila« Amalija, od nekdaj prostovoljka na različnih področjih. »Ko sva se spoznala, me je pri njej najbolj očaralo prav prostovoljstvo. Navdušeno mi je govorila o svojih aktivnostih, dogodivščinah in izkušnjah. Počasi je pritegnilo še mene in sem se ji ponekod pridružil,« pripoveduje.

»Navdušeno mi je govorila o svojih aktivnostih, dogodivščinah in izkušnjah.« FOTO: Tatjana Splichal

Navdušila ga je tudi za ESM, kamor prej nikakor ni hotel iti: »Tja so v svoji mladosti hodili tudi moji starši. Ravno zaradi tega sem bil najstniško odločen, da to ni zame,« pojasni. »Potem me je Amalija enkrat nekako prepričala, da sva šla, in je bilo zelo fajn.« Skupaj sta se udeležila srečanj v Baslu in Vroclavu.

Na ESM prvi resen pogovor o veri

Njuno osebno vero je med drugim zaznamovalo prav ESM. »Ko zdaj razmišljam o svoji poti vere, to verjetno ni bil ključni moment, vseeno pa mi je pomagal, saj mi je pokazal, da so tudi v krščanskih krogih možne take kul izkušnje. To sem takrat potreboval,« razmišlja Mihael.

ESM mi je pokazal, da so tudi v krščanskih krogih možne take kul izkušnje.

»Na ESM sva imela prvič resen pogovor o tem, kaj nama pomeni vera. In takrat je tudi Mihael prvič izpostavil, da se v tem išče, jaz pa sem z njim podelila svoj pogled na vero. Tam sva mogoče celo prvič zares skupaj molila. S tega vidika naju je zbližalo,« doda Amalija.

Pomoč na ESM jima je bila že znana

Glede na to, da sta se skupaj dvakrat udeležila ESM, Amalija pa še nekajkrat pred tem, sta si oba že predstavljala, kaj pomeni biti prostovoljec na tem velikem dogodku. »Vsi so bili polni energije, sproščeni, nasmejani,« se Amalija spominja mednarodnih prostovoljcev. »Zdi se mi, da se za razliko od ostalih projektov, kjer si lahko prostovoljec, tu dela neobremenjeno, z zaupanjem in mislijo, da se bo že nekako vse uredilo. Ko sva v Vroclavu prišla tja, kjer so organizirali sprejem, je bila tam Poljakinja, polna energije, in nas je takoj skoordinirala.«

Zanimivo je spoznavati življenjske zgodbe. FOTO: Tatjana Splichal

Vselej sta s srečanj odnesla tudi spomine na zanimive gostitelje. »V Baslu sem bil pri dveh upokojencih, ki nista znala tujih jezikov. Pa to ni bila ovira. Zanimivo, vse se lepo zmeniš,« je spoznal Mihael. »V Vroclavu pa sem bil pri eni gospe, mami z otroki. Zelo zanimivo je bilo slišati njeno življenjsko zgodbo. Prej je bila zelo revna, ko nas je gostila, pa je bila direktorica nekega podjetja. Zelo zanimivo je, ker spoznaš njihove življenjske zgodbe in vidiš, kako živijo, njih pa tudi zanimaš ti.«

V Rigi sem bila pri dveh zakoncih, ki sploh nikoli nista stopila v cerkev. Na lokalnem TV programu sta videla reklamo in odprla vrata.

Amalija podeli dve raznoliki izkušnji: »Jaz sem bila v Španiji pri župnijskem koordinatorju, torej pri nekom, ki je bil že prej zelo aktiven v župniji, medtem ko sem bila v Rigi pri dveh zakoncih, ki sploh nikoli nista stopila v cerkev. Na lokalnem TV programu sta videla reklamo in odprla vrata. Med ESM pa sta večkrat šla z nami na molitev. To je bila zanju neke vrste vstopna točka.«

Sodelovanje na ESM v Ljubljani? Seveda!

Seveda sta se konec leta 2022 kot še mnogi drugi tudi onadva zelo razveselila novice o novoletnem srečanju v Sloveniji. Zdelo se jima je povsem naravno, da bosta zraven. »Ko sva izvedela, sva takoj začela organizirati, kako se bomo kot mladinska skupina pripravili na to. V bistvu sploh nisva razmišljala, ampak nama je bilo kar samoumevno, da bova aktivno sodelovala na kakršenkoli način,« pove Amalija. »Spomladi smo s tem namenom v župniji začeli z mesečnimi taizéjskimi molitvami. Tako lepo je bilo videti sadove! Začeli smo samo mladinci, na koncu so se nam pridružili še starejši in tudi mlajši. Prišlo je veliko župljanov, ki igrajo različne inštrumente. Želeli smo se naučiti čim več spevov.«

»Kar malo sva predvidela, kaj vse bo treba narediti.« FOTO: Tatjana Splichal

Izkušnje pridejo prav

»Kar malo sva predvidela, kaj vse bo treba narediti, in smo nekatere stvari v župniji organizirali že prej,« nadaljuje Amalija. Izkušnje s srečanj, ki sta se jih udeležila v preteklih letih, so jima torej prišle še kako prav. »Jaz sem bila v naši župniji zadolžena za ESM, Mihael pa mi je zelo veliko pomagal, predvsem pri vodenju birokracije. V župnijski ekipi sva prispevala svojo izkušnjo in smo iz tega, kar sva midva doživela, poskusili zbrati ideje, kako lahko mladim naredimo topel sprejem, zanimive molitve, kako jih lahko vključimo na različne načine.«

V župnijski ekipi sva prispevala svojo izkušnjo in smo iz tega, kar sva midva doživela, poskusili zbrati ideje.

Sodelovanje s Finske – mala malica

Glede na to, da sta ves letošnji zimski semester preživela na izmenjavi na Finskem – kako sta lahko ostala tako aktivno vpeta v župnijsko življenje? Mihael pravi, da se pozna, »da smo se po zaprtjih zaradi covida navadili funkcionirati tudi na daljavo«. Pomembna pa je bila tudi priprava. Amalija je v svoje delo uvedla dve mladinki: »Potem sta onidve vodili molitve.«

Po zaprtjih zaradi covida smo se navadili funkcionirati tudi na daljavo.

Jaz sem jima samo spisala molitve, jih poslala in pomagala s kakšnim nasvetom, kako kaj izpeljati. Ampak zmogli bi tudi sami. Kar se tiče organizacije ESM, smo pa s prostovoljko, ki je bila zadolžena za našo župnijo, načrtovali prek videoklicev. Nekatere stvari, ki jih je bilo treba koordinirati v živo, sta prevzeli tudi dekleti, ki sta vodili molitve. Z njuno pomočjo in podporo vodenje na daljavo res ni bilo težko.«

Izkušnja gostiteljstva: »Nekaj lepega je v tem«

Potem ko sta sama večkrat doživela gostoljubje, sta med letošnjim ESM tudi sama sprejela in gostila dva mlada romarja z Madžarske. »Je nekaj lepega v tem. Ob večerih in pri kosilu se pogovarjaš z njimi in je res lepa izkušnja tudi zate kot gostitelja,« pravi Mihael. Upata, da so vsi udeleženci doživeli topel sprejem in odprtost gostiteljev ter začutili, »da smo jih pripravljeni ne samo sprejeti, ampak tudi spoznati«.

Upata, da so udeleženci doživeli topel sprejem. FOTO: Tatjana Splichal

Čeprav so mladi do njune župnije prvi dan prišli šele pozno zvečer, je bil sprejem »res lušten«, pravita. »Kljub temu da so morali dolgo čakati na sprejem, so prišli nasmejani in polni energije. Že prvi dan se je začutil ESM-jevski utrip,« sta navdušena. »Pri molitvi v župniji je bilo lepo videti polno kapelo mladih in gostiteljev, vsi so peli. Na pogovornih skupinah so se tako razgovorili, da smo jih morali na koncu že kar malo priganjati, da so šli na vlak,« se smeje Amalija.

Kljub temu da so morali dolgo čakati na sprejem, so prišli nasmejani in polni energije. Že prvi dan se je začutil ESM-jevski utrip.

»Zelo lepo je bilo vse to spremljati še z druge perspektive. Lepa nama je bila tudi scena večernih molitev – kako so vanjo lepo vpletli slovensko tradicijo. Res je dobro videti tako polno dvorano, združeno v molitvi. Nikoli si nisva predstavljala, da bova kaj takega doživela v Sloveniji.«

Pogovor z zakoncema Trajbarič v celoti lahko preberete v novi številki Naše družine.