V Romarjevi pripovedi spremljamo njegovo razgibano zunanje in notranje življenje zlasti po spreobrnitvi, ki jo je povzročila topovska krogla, in do prihoda v Rim leta 1538. 

Kot ranjenec je veliko premišljeval o svojem življenju, bral Sveto pismo in življenjepise svetnikov. O tem v avtobiografiji beremo: »Kadar je premišljeval o posvetnih stvareh, je pri tem zelo užival. A ko je potem zaradi utrujenosti odnehal, se je počutil suhega in nezadovoljnega. Kadar pa je premišljeval o tem, kako bi šel bos v Jeruzalem, jedel samo zelišča in počel vse druge strogosti, za katere je bral, da so jih delali svetniki, ga to ni tolažilo samo, dokler se je mudil v takih mislih, ampak je bil tudi potem, ko je odnehal, zadovoljen in vesel. Sprva ni premišljeval o različnih učinkih. Kmalu pa je spregledal in spoznal, da se borita v njem dva nasprotna duhova. To je bilo prvo razglabljanje, ki ga je imel o božjih stvareh, in ko je kasneje delal duhovne vaje, je od tod začel dobivati luč za nauk o razlikovanju duhov. – Osebno razmišljanje in luč milosti sta hkrati zmagali v duši okrevanca. Vedno jasneje je spoznaval, da mora prekiniti s preteklostjo in začeti s povsem drugačnim življenjem.«

V začetku svojega delovanja je imel kar precej nevšečnosti s svetnimi in cerkvenimi oblastmi, tako da je pristal celo v ječi. Ko ga je eden od obiskovalcev nagovarjal, da ga lahko reši od tam, mu je Ignacij odgovoril: »Tisti, zaradi katerega sem iz ljubezni do njega prišel sem, me bo rešil, če mu bo to v korist.« 

Ignacij je prepričal sodobnike o iskrenosti svojih načrtov in je svoje poslanstvo popolnoma podredil služenju Cerkvi; krona tega poslanstva je bila ustanovitev Družbe Jezusove, katere pravila je papež Pavel III. potrdil leta 1540 in je močno zaznamovala ne le Katoliško cerkev, ampak tudi sicer duhovno podobo Evrope. In to ne le v takratnem 16. stoletju, ampak sega ta vpliv vse v naš čas.

Ignacijevo leto

Letos ne praznujemo le 530-letnice Ignacijevega rojstva, ampak se še posebej spominjamo 500-letnice njegove spreobrnitve, do katere je prišlo leta 1521. Družba Jezusova je zato leto 2021/22 razglasila za Ignacijevo leto, ki poteka pod geslo »Videti vse novo v Kristusu«. 

Leta 2022 bo namreč preteklo natanko 400 let, odkar Ignacija Lojolskega smemo častiti v oltarju, saj ga je papež Gregor XV. leta 1622 razglasil za svetnika.

Jezuiti na Slovenskem

Družba Jezusova, ki nam je bolj poznana pod imenom jezuiti, je že od leta 1597 prisotna tudi pri nas. Takrat je bil namreč ustanovljen v Ljubljani jezuitski kolegij, ki predstavlja začetek visokega šolstva na Slovenskem. 

Danes delujejo jezuiti v Ljubljani v Dravljah, pri Sv. Jakobu in v narodnem svetišču pri Sv. Jožefu, v Mariboru pri Sv. Magdaleni ter v Radljah ob Dravi.

Sv. Ignaciju je pri nas posvečena podružnična cerkev na Rdečem Bregu v župniji Lovrenc na Pohorju, njegovo ime skupaj s sv. Valentinom nosi tudi kapela v Lazah nad Krko v župniji Krka.

Kapela v Lazah nad Krko. FOTO: Ivo Žajdela.

Ignacijeve Duhovne vaje

Svoje Duhovne vaje, enomesečni program duhovne poglobitve, ki sodijo med največja dela katoliške duhovne literature, sv. Ignacij začenja z naslednjimi mislimi, ki jih postavlja kot temelj:

»Človek je ustvarjen, da slavi in časti Boga, našega Gospoda, in mu služi ter tako reši svojo dušo. Drugo na zemlji pa je ustvarjeno za človeka, da mu pomaga doseči cilj, za katerega je ustvarjen. Iz tega sledi, naj človek stvari uporablja toliko, kolikor mu pomagajo k njegovemu cilju, in jih toliko opušča, kolikor ga pri tem ovirajo.

Zato je nujno, da postanemo uravnovešeni do vsega ustvarjenega, v vsem, kolikor je to dopuščeno naši svobodni izbiri in ji ni prepovedano; tako, da s svoje strani nimam rajši zdravja kakor, bogastva bolj kot uboštva, časti bolj kot sramote, dolgega življenja bolj kakor kratkega – in tako v vsem drugem, marveč da želimo in izbiramo samo, kar nas bolj vodi k cilju, ki smo zanj ustvarjeni.«

Duša Kristusova, posveti me …

Verjetno marsikdo med nami ni vedel, da nam je sv. Ignacij zapustil tudi molitev, ki je danes v klasičnem repertoarju katoliških molitvenikov:

Duša Kristusova, posveti me. Telo Kristusovo, zveličaj me. Kri Kristusova, napoji me. Voda strani Kristusove, operi me. Trpljenje Kristusovo, utrdi me. O dobro Jezus, usliši me. V svoje rane sprejmi me. Od tebe se ločiti ne pusti me. Pred hudim sovražnikom brani me. Ob uri moje smrti pokliči me in k tebi priti pusti me, da bom s tvojimi svetniki hvalil te na veke vekov. Amen.