Na jesenskem knjižnem sejmu je žirija za nagrado svetlobnica, ki jo drugo leto podeljuje založba Družina, razglasila dobitnika razpisane nagrade za leto 2016: med enajstimi prispelimi rokopisi so izbrali tri nominirance, med njimi pa jih je najbolj prepričalo besedilo z naslovom Bližina daljave pisateljice Nataše Konc Lorenzutti. Kot so zapisali v utemeljitvi nagrade svetlobnica, »avtorica z romanom bralca zapelje v pripoved junakinje, ki po eni strani pristno in doživeto razkriva lastne stiske, po drugi strani pa presenetljivo objektivno predstavlja vojne in politične razmere v svojem okolju, ne le italijanskih in nemških okupatorjev, temveč tudi revolucionarno partizansko vojsko.« Roman je v knjižni obliki izšel letos maja, sinoči, v sredo, 31. maja, je avtorica v pogovoru s članico žirije Matejo Komel Snoj v prostorih galerija Družina nastajanje romana predstavila bralcem.

Pisateljica Nataša Konc Lorenzutti v pogovoru z Matejo Komel Snoj (fotografije Tatjana Splichal)

Roman je resnična pripoved o Anici in njeni družini

»Roman s pretresljivo resnično zgodbo je spreden iz nežnih niti, prvoosebna pripoved o Anici je napisana občutljivo,« je uvodoma predstavila zgodbo Mateja Komel Snoj: »Anica je najprej dekletce, nato zraste v dekle in nato v zrelo ženo; nazadnje se postara in postane modra gospa s posebno izkušnjo, o kateri se je Nataši Konc Lorenzutti zdelo vredno spregovoriti. Pisateljica začne roman z avtorskim uvodom, kar je nenavadno za roman, v njem pa jasno pove, da gre za resnično zgodbo.« Da je bila najtežja naloga, kako spraviti resnično zgodbo, močno pričevanje v roman, je dejala Konc Lorenzuttijeva: »Bala sem se, da bi vse skupaj izpadlo preveč dokumentarno, pričevanjsko, premalo leposlovno. Na trenutke sem celo pomislila, da to ni snov za roman, ker je premočno pričevanje …« Več let je zahajala h gospe v idrijske hribe in si zapisovala njene spomine. Vedela je namreč, da roman lahko napiše le, če ga splete iz drobnih dogodkov, drobnim detajlov. »Nekaj podrobnosti si kot pisateljica lahko izmislim, vseh ne. Toliko časa sem hodila k gospe, jo poslušala, da so se začele njene zgodbe ponavljat,« je povedala Konc Lorenzzutijeva. Da zgodba ne bi bila pričevanje, se je odločila, kot je dejala »za neposreden govor otroka«. Pripoved je zastavila v sedanjiku in v prvi osebi. Junakinji Anici sledi od otroških vtisov do zrelih premišljevanj. Pogled otroka na nekaterih mestih premakne v prihodnost, v spomin že ostarele ženske, ki se ozira nazaj, nato ga zopet vrne deklici, dekletu, mladi ženi …

Nataša Konc Lorenzutti z romanom Bližina daljave, nagrajenim s svetlobnico 2016

V junakih iskala človečnost

Roman se dogaja v idrijskih hribih, vendar ker glavna junakinja ni želela, da bi jo razpoznali, so imena krajev in ljudi zamenjana. Pravih je ostalo le nekaj imen ljudi, ki so zgodovinsko pomembni za te kraje, na primer učiteljica, duhovniki – ti so napisani samo z imeni, brez priimkov. Kraje je pisateljica »prekolesarila podolgem in počez«, kot je dejala, da je lahko opisala razgled, ptice, ki preletavajo hribe, rastje … Za roman je morala Konc Lorenzuttijeva dodati mnogo detajlov, ki ji jih glavna junakinja ni mogla povedati. »Iz zgodbe, ki sem jo poslušala več let, sem naredila novo zgodbo. Anica je drug otrok, s katerim se sicer gospa identificira, vendar se bo v zgodbi našel še marsikdo iz teh in drugih slovenskih hribov.«

Vzporedno z zgodbo o Anici je v romanu tudi zgodovina, resničnost, kot je bila: delno pred vojno, med vojno in povojni čas. »O teh temah je pisalo že mnogo pisateljev, pa vendar je pisanje Konc Lorenzuttijeve neklišejsko, nestereotipno, ne gre za črno-bele podobe, ampak za pristen pogled otroka, dekleta, zrele ženske,« je dejala Komel Snojeva in vprašala pisateljico o njenem odnosu do vojnih in povojnih tem, »ki nas še danes v vsakdanjem življenju bremenijo, vznemirjajo«. »Sledila sem zgodbi junakinje in v junakih iskala človečnost. Ni vaših in naših, ampak so ljudje. Taki in drugačni, kot jih je videla Anica. Bili so težki časi, niso vedeli, kako naj ravnajo, s kom smejo biti prijatelji: ali smejo dati hrano Nemcu, da jih drug ne bo preganjal, ali smejo nahranit partizana, da ne bodo zaradi tega trpeli … Skratka, bilo je težko in ravnali so se po načelu človečnosti. Pomagali so človeku, pri pomoči se niso opredeljevali. Če je bil človek potreben pomoči, so pomagali. Seveda jih je to teplo, vendar teplo je vse, ne glede na to, kaj so počeli, s kom so simpatizirali. V njihovi družini so bili žrtve nacistov, fašistov, partizanov, povojnega režima … Na tistem pogorišču so skušali preživeti,« je dejala Konc Lorenzuttijeva. »Sebe sem izključila, nisem interpretirala. Pozorna sem bila na zgodbo, izločila sem sodbe in namene« Da se je v junakinjo tako vživela, je dejala pisateljica, da kadar gre v tiste kraje, ima občutek, »da sem prišla domov«. Izid romana sta z gospo, ki je danes že ostarela in tako onemogla, da bi zgodbo že težko od nje dobila, »proslavili z idrijskimi žlikrofi«.

Ohranjen dialekt: šolni, gvišno …

Ob pogovoru o nastajanju zgodbe je Konc Lorenzuttijeva govorila tudi o jezikovni ravni romana, posebno v dialogih je ohranila nekaj idrijskega podeželskega narečja. »Napišem, da je opazovala svoje šolne. Nisem mogla napisati čevlje, v tistih krajih še danes govorijo šolni, ne čevlji. Nekatere besede sem hotela ohranit. Ali ko mama reče: gvišno boš našla. Beseda gotovo ne more nadomestiti gvišno, to je bolj pristno.« Posamezna poglavja romana imajo tudi mednaslove, izbrani so iz dialogov med osebami, kar daje romanu dodatno »komunikativnost«.

Ob branju odlomkov iz romana sta pisateljica Konc Lorenzuttijeva in Komel Snojeva razgrnili tudi prigode in anekdote iz življenja pisateljice, ki je sicer po poklicu dramska igralka, diplomirala je AGRFT, a je po nekaj letih svet gledališča zapustila in se posvetila svoji številčni družini in pisanju. Poznana je po mladinskih romanih in kratkih zgodbah za otroke in mladino. Dosedaj je izdala osemnajst knjižnih del.

Roman Bližina daljave je drugi roman, nagrajen s svetlobnico. Prvo svetlobnico, za leto 2015, je prejel Marijan Eiletz za roman Krik brez odmeva. Nagrado podeljuje založba Družina, z njo pa želi spodbuditi izvirno slovensko leposlovje

Videopredstavitve: