Pred sto leti, ko so »nova občila« pomenila filme, so duhovniki manj izrabljali pastoralne priložnosti, ki so jih filmi ponujali, in bolj poudarjali nevarnosti za dovzetno mladino, ki bi lahko na platnu videla ljubezenske ali nasilne prizore. Neki mlad duhovnik na italijanskem podeželju pa je iskal načine evangelizacije z »najhitrejšimi in najučinkovitejšimi sredstvi, ki jih omogoča napredek in zahtevajo razmere«.

Ta duhovnik, Jakob (Giacomo) Alberione, je bil voditelj rastoče duhovne družine, ki se je posvečala »dobremu tisku«. Mladi možje in žene svetega Pavla, kakor so se imenovali, se niso omejili le na tisk. Alberione jim je povedal, da lahko vsaka nova oblika občil postane prižnica za evangelizacijo. »Kolikor je odvisno od nas, naj nikomur ne manjka Božje luči.«

Vsaka nova oblika občil lahko postane prižnica za evangelizacijo.

Jakob Alberione se je rodil blizu Torina v 19. stoletju in je bil eden najmanj verjetnih apostolov sredstev javnega obveščanja. Slaboten, koščen in visok le dober meter in pol nikakor ni bil videti primeren, njegov visoki glas pa ni bil primeren za radio. Toda gorečnost v njegovih očeh in besedah je vnemala srca njegovih poslušalcev.

Nov način evangelizacije

Alberionova gorečnost ima korenine v neki noči molitve pred Najsvetejšim. Po navodilu papeža Leona XIII. so se prve ure 20. stoletja za številne katoličane začele s slovesno mašo, ki ji je sledilo evharistično češčenje do zore. Šestnajstletni Alberione, ki so ga pred kratkim sprejeli v semenišče, je v domači stolnici ostal štiri ure, zatopljen v Kristusovo navzočnost na oltarju. Desetletja pozneje je v tretji osebi opisal tisto noč:

»Iz hostije je izžarevala posebna svetloba, večje razumevanje Jezusovega povabila »Pridite k meni vsi …«. [Alberione] je očitno razumel srce velikega papeža, pozive Cerkve, resnično poslanstvo duhovnika … dolžnost sodobnih apostolov. … Začutil je globok klic, naj se pripravi, da bo naredil nekaj za Boga in ljudi novega stoletja, s katerimi bo živel.«

Ta »noč luči« je razsvetljevala naslednjih njegovih sedemdeset let.

Začutil je globok klic, naj se pripravi, da bo naredil nekaj za Boga in ljudi novega stoletja.

Pod vodstvom modrega in učenega duhovnega voditelja, častitljivega Božjega služabnika Francesca Chiese, je Jakob napredoval »v modrosti, rasti in milosti« (Lk 2,52). Sčasoma je tako spoznaval Kristusa, navzočega v Božji besedi, da je tiste, ki so evangelij oznanjali v vsakršni obliki javnih občil, označil kot »pridigarje« z »duhovniškim« apostolatom. Objavljanje katehez je bilo za Alberioneja kot »dvigovanje keliha, postavljanje najsvetejšega zakramenta v monštranci na oltar v češčenje«.

Predan nenehnemu učenju

Alberione je po mašniškem posvečenju leta 1907 leto dni deloval v župniji, nato pa postal profesor v semenišču in spiritual. Imenovali so ga tudi za knjižničarja semenišča, kar ga je spodbudilo, da je vsak dan dve uri posvetil študiju. Prebiral je vodilne katoliške časnike in na stotine enciklopedij o različnih temah, kot so cerkvena zgodovina, zgodovina vojne, glasba in pravo. Privzel je klasično krepost studiositas (predanost nenehnemu razumskemu razvoju) in jo spremenil v priložnost za posvečevanje razuma.

Škof je Jakobu občasno določal dodatne naloge: obiskoval je župnije in predstavljal načrt papeža Pija X. za sodelovanje katoličanov v italijanskem družbenem življenju, pisal je nova katehetska besedila in bil kaplan v bližnjem dominikanskem samostanu. Z vsem srcem se je posvetil vsaki novi obveznosti. Lotil se je tudi odkrivanja načinov, kako bi škofijski tednik Gazzetta d'Alba, ki je bil v težavah, bolje služil podeželski skupnosti. In tako je s škofovo privolitvijo na obsežen seznam opravil dodal še urejanje tega časopisa.

Z vsem srcem se je posvetil vsaki novi obveznosti.

Ko je Alberione v tem času preučeval Pavlovo Pismo Rimljanom, je spoznaval tega velikega apostola poganov. Med obiskom apostolovega groba sta se ga osebno dotaknila Pavlov širok pogled in brezmejna gorečnost. Poleg tega da ga je poklical Kristus, je čutil tudi, da ga je izbral in poklical tudi sveti Pavel. V njem je videl duhovnega očeta, čigar srce je objemalo svet in ki si za svoje otroke ni želel nič drugega, kot da bi se v njih oblikoval Kristus. Alberione se je zavedal, da mora biti to duhovno spreobrnjenje popolno, vključevati mora razum, voljo in srce. To je po njegovih besedah »živi Kristus, kakor ga je živel Pavel«.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Beseda med nami (03/2023).