Primož Repar je filozof in zgodovinar, pesnik in esejist, urednik in prevajalec, ki je iz danščine v slo­venščino prevedel že znaten del knjižnega opusa Sorena Kierkegaarda, filozo­fa, kristjana, »očeta eksistencializ­ma«.

Njegova knjiga Dar osebe: Kocbek, Gosar, Krek. Via Nova pravda je obsežna študija (602 strani). Sam je zapisal, da to ni »ne zgodovinska ne filozofska, teološka ali kaka druga študija, temveč predvsem osebni poskus dialoga skozi branje besedil, ki so ostala«, torej besedil, ki so nam jih zapustili trije »krščanski socialisti«: Edvard Kocbek, Andrej Gosar in Janez Evangelist Krek.

Čeprav jim je Repar odmeril veliko prostora, v katerem lahko spregovorijo skozi lastna besedila, pa mu ni šlo samo za verodostojno predstavitev njihovega življenja in dela, temveč bolj za to, da lahko »z njimi samimi« spregovori o eksistencialni drži, ki ji je kot kristjan zavezan tudi sam.

Ko prepušča besedo Kocbeku, Gosarju in Kreku, ki so živeli, mislili, delovali in se bojevali v nekem ne tako zelo oddaljenem času, obuja ne le zgodovinski spomin na te tri izjemne osebe, temveč v njih vidi primere eksistencialne in posamične drže, ki je danes nemara vse bolj v zatonu.

Ne smemo se pustiti preglasiti glasu množice

Kot je v spremnem zapisu zapisal Dejan Aubreht ne gre samo za njihovo misel, temveč za »pogum za dejanje«, ki so ga ti trije krščanski socialisti izpričevali na povsem svojski način. »Ko tako Repar pusti spregovoriti tem trem glasovom, bralce nagovarja in spodbuja k njihovim lastnim mislim in posamičnim glasovom, glasovom, ki se ne smejo pustiti preglasiti glasu množice in preslepiti slepilom množičnega načina biti.«

Četudi nas Repar z darom osebe napeljuje k personalistom in h krščanskemu izročilu, pa je filozofsko zavezan predvsem Kierkegaardovi misli, ki je v tej knjigi nevsiljivo prisotna na način, ki bi mu lahko rekli eksistencialna didaktika. Kocbek, Gosar in Krek so »primeri«, s katerimi se nam ta didaktika situacije posamičnosti ponuja.

Knjigo moramo torej brati predvsem tako, da se, ko beremo o življenju, misli, delu in dejanjih teh treh posameznikov, nenehno sprašujemo tudi o našem sodobnem času in o vlogi, ki jo lahko kot posamezniki odigramo v svetu, v katerem na videz ni več nobene alternative obstoječemu stanju stvari, v katerem »stvari« ne nazadnje postajamo tudi mi sami.

Osebni poskus dialoga skozi branje besedil

Primož Repar jev v knjigi zapisal, da to ni ne zgodovinska ne filozofska, teološka ali kaka druga študija, temveč predvsem osebni poskus dialoga skozi branje besedil, ki so os­tala. »V hermenevtični dinamiki pripovedovanja pa sem ubral svojo pot, zato tudi obrnil razmerja – ter začel s Kocbekom, ki je najmlajši med njimi, nadaljeval z bolj evolutivnim Gosarjem ter zaključil z očetom kr­ščanskega socializma Janezom Evangelistom Krekom kot nagovorom neke vizije politične skupnosti, ki se šele napoveduje.«

Opozarja, da vsakdo izmed njih pripada drugi generaciji. »Gosar in Kocbek, ki sta večji del svojega javnega delovanja sodobnika, imata potemtakem različne po­glede na številna vprašanja, čeprav večji del medvojnega časa sodelu­jeta pri revijah od Križa do Kocbekovega Dejanja, katerega dejavnejši član je prav Andrej Gosar.«

Čeprav tudi Janez Evangelist Krek piše li­teraturo, pa je lahko avtor knjige edino za Edvarda Kocbeka rekel, da je ekstatična osebnost, ki se napaja iz pesništva. »Da je najprej pesnik, kažejo tudi njegove drzne družbene vizije, ki se jim je najbolj predal v času partizanstva, ko nastanejo tudi njegovi znameniti partizanski dnevniki. Tovarišija in Listina sta tako edinstvena traktata, da jima ni para v svetovni literaturi. Pravim 'traktat', saj se v dnevniški obliki razkriva tako rekoč vse, od družbene vizije povojnega sveta, ki ni izgubila svoje kompleksne dimenzije družabnosti, ter tako pomeni tudi nagovor zmožnosti udejanjenja filozofskih, religijskih in estetskih vizij, različ­nih duhovnih in družbenih analiz, komentarjev, premišljevanj, pre­tanjenih, s pesniško subtilnostjo zapisanih, zapažanj ter nenehnega prizadevanja za dialog v 'tovarišiji'.«

Za Listino pravi, da je resnično svojevrstna »listina«, nek neverjeten dokument časa upora. »Temu bom zato namenil več pozornosti. Skratka: moj namen v tej knjigi esejev je bil med drugim pokazati pot, možno pot, ki si jo je treba šele utreti, utreti si jo mora najprej vsakdo sam, čeprav sledi posamičnikov, ki jo utirajo pred nami, še vedno ostajajo in živ. Če mi je pri tem uspelo vsaj nekoliko približati 'duha posamičnika' in 'dar osebe' morebitnemu bralcu, tedaj je moj namen dosežen.«