Glazerjevo nagrado za življenjsko delo letos prejme založnik Primož Premzl. Dobitniki Glazerjevih listin pa so arhitekt David Mišič, vizualna umetnica Nika Autor in kipar Marjan Mirt.

Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, ki predstavlja najvišje občinsko priznanje na področju kulture, prejme založnik, raziskovalec in zbiratelj kulturne dediščine Primož Premzl, ki je ena najvidnejših osebnosti v polju mariborske in slovenske kulture že dolgo časa. »Njegova izjemna dejavnost sega na različna področja, osrednja os pa je založništvo. Tu je njegovo delo za mariborski in slovenski kulturni ter duhovni prostor neprecenljivo zato, ker je Premzl zmeraj znal oceniti, katere založniške odločitve imajo kulturnozgodovinski značaj in kaj je v tem smislu odločilno za krepitev suverenega življenja v narodni ter mednarodni skupnosti. Tudi zato, ker je subtilno prepoznal tipike, vezane na mariborski kontekst ter jih je odlično predstavil v danes zelo zahtevnem kulturnem prostoru. Hkrati je potrebno ceniti njegovo sposobnost, predanost, gotovo tudi svojevrsten entuziazem, ti so odločilno pripomogli, da je ustvaril izjemno velik opus,« beremo v utemeljitvi Glazerjeve nagrade.

Nagrajenec je vpogled v svoje delo bralcem Družine oz. njene mesečne priloge Slovenski čas odstrl skozi pogovor, ki ga je pred dvema letoma pripravil poznavalec Premzlovega obsežnega opusa njegov prijatelj, umetnostni zgodovinar Ferdinand Šerbelj. Napaberkujmo iz tega pogovora nekaj drobcev, ki ponujajo vpogled v življenje in delo letošnjega Glazerjevega nagrajenca.

T. i. »Premzlova zasebna zbirka« je postala pri raziskovanju lokalne zgodovine neprecenljiv vir slikovnega gradiva.

Kdo je pravzaprav Primož Premzl? Je Mariborčan, ki se je leta 1992 z ustanovitvijo lastnega založniškega in galerijskega podjetja popolnoma posvetil svoji mladostni strasti. Leta 2020 so mu na knjižnem sejmu podelili prestižno Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo na področju založništva. Njegova domoznanska zbirka obsega več kot 20.000 enot vedutnih grafik, načrtov, risb, fotografij ter razglednic Maribora in njegove okolice od 17. do sredine 20. stoletja, s čimer prekaša marsikatero muzejsko, arhivsko ali knjižnično zbirko. T. i. »Premzlova zasebna zbirka« je postala pri raziskovanju lokalne zgodovine neprecenljiv vir slikovnega gradiva. Je tudi lastnik pri nas najbogatejše zbirke zemljevidov Štajerske od 16. do konca 19. stoletja, ki obsega nad 130 enot.

Kakšna je vloga zbirateljstva v njegovem življenju? »Zbirateljstvo je rdeča nit mojega življenja in ga dodobra zaznamuje. Večina knjig, ki sem jih izdal, je v večji ali manjši meri opremljena s slikovnim gradivom iz moje zbirke. Pred vsako izdajo sem nekaj let načrtno in zagnano iskal in kupoval zanimivo gradivo, ki bi ga nato bilo mogoče objaviti v knjigi, med njimi mnoge redkosti. Predvsem sem iskal gradivo, ki še ni doživelo javne objave.«

Zbirateljstvo je neustavljiva želja po novem. Ta izvira iz mojega otroštva, ko sem začel zbirati vse mogoče sličice, ki so jih prodajali z žvečilnimi gumiji, čokoladicami …

In kako se je ta zbirateljska zgodba pri njem začela? »Zbirateljstvo je neustavljiva želja po novem. Ta izvira iz mojega otroštva, ko sem začel zbirati vse mogoče sličice, ki so jih prodajali z žvečilnimi gumiji, čokoladicami … Zatem so se sredi sedemdesetih pojavile popularne značke, še bolj pa filatelija in numizmatika. Pomemben dogodek na tej poti je bil ogled svetovne filatelistične razstave WIPA na Dunaju leta 1981. Po začetku študija leta 1983 me je zbirateljski prijatelj navdušil za zbiranje starih razglednic in fotografij in to me je tako prevzelo, da sem sčasoma opustil filatelijo in numizmatiko, dodatno pa začel še z zbiranjem stare vedutne grafike in kartografije za območje Štajerske.«

Izobraževal sem se povsem v drugo smer. Najprej sem postal elektrotehnik, po študiju pa učitelj fizike.

Ali je bila to premočrtna življenjska pot, zastavljena od vsega začetka? »Izobraževal sem se povsem v drugo smer. Najprej sem postal elektrotehnik, po študiju pa učitelj fizike. Pogosto obiskovanje takrat edine prodajne galerije v Mariboru pa me je tako navdušilo, da sem po polletni izkušnji poučevanja na eni izmed mariborskih osnovnih šol dal odpoved in se za določen čas zaposlil v Galeriji ARS. Pred tem sem imel v tej galeriji leta 1986 razstavo starih razglednic Maribora, ki je imela neverjeten odziv med Mariborčani. To mi je dalo krila, začel sem se izobraževati o umetnosti in starinah. Spoznal sem pomembne muzealce, zgodovinarje in kustose in veliko znanja pridobil tudi od njih. Med njimi je name največji vtis napravil dr. Sergej Vrišer, ki me je kasneje, ko sem odprl svoj galerijski prostorček v mestnem gradu, vse do svoje smrti tedensko obiskoval. V tem času sva skupaj napravila tudi dve knjigi.«

Primož Premzl. FOTO: arhiv Družine/Ferdinand Šerbelj

Za objavo je pripravil vrsto skrbno urejenih knjig. Ali je na katero posebej ponosen? »Če število izdanih knjig delim s številom let, v katerih sem jih izdal, na leto ne prideta niti dve izdani knjigi. Vsaka mi je po svoje ljuba, izstopajoče pa so poleg Mariborskih vedut še: faksimile statuta mesta Ptuj iz leta 1376, Zbirka ampelografskih upodobitev Vinzenza in Conrada Kreuzerja v dveh izdajah, znanstvena monografija Marija Zavetnica na Ptujski Gori, znanstvena monografija Francesco Robba, Beneški kipar in arhitekt v baročni Ljubljani. Kot nadaljevanje knjig Pozdrav iz Maribora in Mariborske vedute se mi zdi, da mi je še posebej uspela knjiga Novi Maribor. Na knjižnem sejmu je v svoji kategoriji prejela nagrado za najlepše oblikovano knjigo, v nominaciji za knjigo leta pa se je uvrstila na drugo mesto.

Statut mesta Ptuj iz 14. stoletja se v rokopisu hrani v znameniti knjižnici vojvode Avgusta v Wolfenbüttlu. Šele z izdajo faksimila po najvišjih standardih je postal dostopen strokovni javnosti in bibliofilom. V finančnem smislu je bil to tudi moj najdražji založniški projekt.

Znanstveni monografiji o veličastni gotski cerkvi na Ptujski Gori v sodelovanju z eminentnimi strokovnjaki in omenjena monografija o našem najpomembnejšem baročnem kiparju Francescu Robbi avtorja dr. Mateja Klemenčiča sta mi zato bili še v posebno veselje.

Zbirka ampelografskih upodobitev Vinzenza in Conrada Kreuzerja je v svetovnem merilu edinstvena kulturna dediščina, ki je v lasti Kmetijsko-gozdarskega zavoda v Mariboru. Šele v knjižni obliki je zbirka postala znana javnosti. V najpomembnejših vinorodnih deželah sveta je knjiga doživela neverjetno časopisno publiciteto in odmevne televizijske prispevke. Umetnostna zgodovina je moja velika ljubezen, zato sem imel še poseben odnos do teh izdaj. Znanstveni monografiji o veličastni gotski cerkvi na Ptujski Gori v sodelovanju z eminentnimi strokovnjaki in omenjena monografija o našem najpomembnejšem baročnem kiparju Francescu Robbi avtorja dr. Mateja Klemenčiča sta mi zato bili še v posebno veselje.«

Dragoceno ustno izročilo, če ni dokumentirano, z generacijo vred izumre.

Kakšen je njegov pogled na domoznanstvo? »Že v času mojega šolanja v sedemdesetih letih so bila nekatera zgodovinska obdobja le mimogrede omenjena, o zgodovini rodnih krajev pa skoraj ni bilo govora. Na primer, prvič sem za viceadmirala Tegetthoffa slišal šele sredi osemdesetih, ko sem se z zbirateljskimi temami začel bolj nadrobno zanimati za krajevno zgodovino. Predvsem zgodbe, ki so jih razlagali sorodniki in bližnji znanci, ki so otroštvo preživljali še v Kraljevini Jugoslaviji, so me izjemno pritegnile. Ustno izročilo sem želel nadgraditi s slikovnim gradivom in ga začel načrtno zbirati. V knjigah, ki sem jih kasneje urejal, sem želel ujeti vsaj malo duha preteklih časov, ki sem ga začutil ob pripovedovanju prednikov. Zdi se mi, da mi je pri kateri od izdaj to tudi uspelo. Dobro se zavedam, da dragoceno ustno izročilo, če ni dokumentirano, z generacijo vred izumre.«