Podzemna utrdba ob nekdanji meji

Jeseni leta 1920 smo Slovenci izgubili velik del svojega narodnostnega ozemlja. Najprej so se prebivalci južne Koroške na plebiscitu odločili, da bodo živeli v Avstriji, nato je Kraljevina SHS 12. novembra podpisala še Rapalsko pogodbo in Italiji odstopila zahodno Slovenijo. Desetletje pozneje je Italija mejo z Jugoslavijo zavarovala s sistemom bunkerjev in podzemnih utrdb. Eno najpomembenjših med njimi so zgradili na Primožu nad Pivko, prek katerega pelje zdaj Krožna pot vojaške zgodovine.

Italijo je že dolgo mikalo ozemlje sosednje Avstro-Ogrske, zato se ni pretirano obotavljala, ko so ji Velika Britanija, Francija in Rusija leta 1915 v zameno za vstop v vojno s tajnim sporazumom obljubile Južno Tirolsko, Slovensko primorje, Istro, Dalmacijo in več jadranskih otokov. Ko je ob koncu vojne Avstro-Ogrska razpadla, so italijanske enote zakorakale proti vzhodu in prodrle vse do Vrhnike, kjer so jih ustavili vojaki srbskega častnika Stevana Švabića.



Rapalska meja
Dne 12. novembra je nova meja dokončno postala stvarnost, saj je jugoslovanska stran popustila zahtevam in v italijanskem obmorskem mestecu Rapallo podpisala tako imenovano Rapalsko pogodbo. Rapalska meja je šla od Peči nad Ratečami prek Jalovca, Triglava, Možica, Blegoša, Javornikov in Snežnika do Kastava pri Reki, kjer je dosegla morje. V krajih ob njej se je življenje zelo spremenilo. Nova oblast je zlasti po vzponu fašizma izvajala močen raznarodovalni pritisk nad slovenskim prebivalstvom. V materialnem smislu pa je šlo nekaterim celo bolje kot prej, saj se je razcvetelo tihotapstvo, ki je najbolj iznajdljivim prinašalo lep zaslužek.

Po letu 1930 je začela Italija utrjevati svojo kopensko mejo. Tako je nastal 1850 kilometrov dolg Alpski zid – veriga bunkerjev, podzemnih utrdb, opazovalnic, topniških in mitraljeških položajev ter vojašnic, ki se je raztezala od Genovskega zaliva do Reškega zaliva. Vzhodni del tega zidu ob meji z Jugoslavijo je bil dolg 250 kilometrov in sestavljen iz dveh obrambnih črt: ena je bila tik ob meji, druga malce odmaknjena od nje. Domačini pri gradnji vojaških objektov niso smeli sodelovati. Kot piše v knjigi Rupnikova linija, ki jo je napisal Aleksander Jankovič Potočnik, so delavce rekrutirali le med preverjenimi fašističnimi pristaši.

Skrivnostna gradnja
Prebivalci naših krajev so se pred davnimi stoletji radi zatekali na vzpetine in tako so utrjeno naselbino zgradili tudi na 718 metrov visokem Primožu nad Pivko. Hrib se je tedaj seveda imenoval drugače. Sedanje ime je dobil po cerkvici sv. Primoža in Felicijana, ki so jo konec 18. stoletja opustili. Do danes so se ohranile le skromne ruševine

Ugoden strateški položaj Primoža so izkoristili tudi Italijani. Ker so ugotovili, da bo imela vojaška posadka na njem dober pregled nad Pivško kotlino ter gozdnatimi prostranstvi Javornikov in Snežnika, so v tajnosti zgradili podzemno utrdbo. Blodnjak rovov so v živo skalo vrtali delavci iz južne Italije. Domačini so dovažali material in hrano, do utrdbe pa niso smeli.



V razvejanih rovih
Na Primožu je bila nameščena topniška baterija s petimi topovi in strojnicami. Njihovi bojni položaji (bojni bloki) so bili zavarovani z jeklenimi ploščami in traverzami, zalitimi z debelo plastjo betona. Pod zemljo pa so bili povezani z razvejanim sistemom rovov, ki so bili skupno dolgi kar 481 metrov. V njih so bile prezračevalne naprave s filtri za zaščito pred bojnimi plini, električna razsvetljava, vodni rezervoarji, stranišča, skladišča hrane, orožja in streliva ter bivalni prostori. Zaradi neprijetne vlage je bila v utrdbi nameščena le dežurna posadka. Drugi vojaki so prebivali v vojašnici ob vhodu v rove in v Pivki.

Poveljniku utrdbe je bilo podrejenih 14 manjših utrdb v okolici, s katerimi so se sporazumevali s pomočjo fotofonike. Prenos zvoka s svet­lobo je izumil Škot Alexander Graham Bell, ki ga bolj poznamo kot izumitelja telefona. Oddajni sistem je glasove spremenil v električne impulze in jih s pomočjo infrardečih žarkov poslal do sosednje utrdbe, kjer so jih spremenili nazaj v zvok. Takšno pošiljanje sporočil je bilo zelo občutljivo na vremenske motnje, zato je bila komunikacija pogosto slaba.

Ko se je italijanska vojska po kapitulaciji umaknila iz utrdbe na Primožu, so okoliški prebivalci iz nje odnesli vse, kar je bilo uporabnega. Njeno usodo pa so zapečatili Nemci, ki so leta 1944 razstrelili bojne bloke, saj so se bali, da bi prišli v roke partizanom ali zahodnim zaveznikom.

Čeprav so debele betonske plošče na Primožu danes razmajane in porušene, si ob razlagi na informativnih tablah lahko predstavljamo, kakšno je bilo vojaško življenje v njihovem zavetju. Še bolj vznemirjiv pa je seveda sprehod po obokanih hodnikih pod zemljo. Ko začno po njih odmevati naši koraki in glasovi, ki se odbijajo od sten, izginjajo v temi in se skrivnostno spremenjeni vračajo nazaj, se nam zazdi, da bomo vsak hip trčili ob vojaka, ki bo pritekel izza ovinka.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Park vojaške zgodovine v Pivki.

Višinska razlika: 150 metrov.

Dolžina vzpona: 45 minut.

Kratek opis: Vzpon na Primož je del štiriurne Krožne poti vojaške zgodovine, ki gre še do Šilentabra in vasi Narin, od koder se vrne v Park vojaške zgodovine. Na vrhu Primoža se lahko sprehodimo po šeststo metrov dolgi krožni poti ob ostankih vojaških utrdb, če si želimo ogledati tudi podzemne hodnike in položaje, pa se moramo dogovoriti za voden izlet. Pot na Primož pelje prek travnikov in po gozdu, večinoma po nekdanji vojaški cesti. Označena je s kažipoti in markacijami, ob njej pa je tudi več informativnih tabel. Vzponi so blagi, hoja je prijetna, zato je izlet primeren tudi za družine.

Več informacij: www.parkvojaskezgodovine.si.

NEDELJSKA MAŠA
V župnijski cerkvi sv. Petra v Pivki je maša vsako nedeljo ob 7.30 in 10.30.