Preveč »živ« za duhovnika

»Umetnost je moja življenjska spremljevalka,« pravi Primož Krečič. Že v otroških in najstniških letih je igral klavir in morda je prav glasba podkrepila odločitev za duhovniški poklic. »Gospod je klical, pa sem se kar branil. Doma so mi govorili, da sem preveč 'živ' za ta poklic,« se spominja. 

A »klima« v domačem Vrhpolju pri Vipavi je bila odprta za duhovne poklice, spodbuda mu je bila tudi mamina sestra, uršulinka in misijonarka Zora Škrlj. Glasba ga je spremljala tudi v času bogoslovja in študija teologije v Ljubljani, orgle se je učil pri s. Ceciliji Kobal. 

Ko je po mašniškem posvečenju prišel na prvo kaplansko mesto v Koper, je med drugim prevzel poslanstvo zborovodje pri stolnem zboru. 

»Pastorala župnika Bojana Ravbarja je bila za tisti čas inovativna, v ospredje je postavljal odnose, občestvo. Pri delu ni bilo prostora za klerikalno vzvišenost do ljudi ali za lenobno umikanje, potovanja ali utapljanja v hobijih. Bili smo blizu ljudem v lepem in težkem, živeli smo z njimi in oni z nami,« se spominja prvega duhovniškega mesta.

Odkrivanje cerkvenih očetov in likovne umetnosti

Po šestih letih kaplanske službe je odšel na študij dogmatike na papeško univerzo Gregoriana v Rim. »Ob odličnih profesorjih sem širil obzorje krščanskega nauka in odkril nove razsežnosti cerkvenih očetov, spoznaval vzhodne teologe; začutil sem vesoljnost in univerzalnost krščanstva in Cerkve ter se srečal z mnogimi duhovniki, ki so podobno iskali,« pove Krečič. 

Ob srečevanju s p. Markom Rupnikom in njegovo »ekipo«, kot pravi, je začenjal brati tudi duhovno dimenzijo likovne umetnosti, za katero mu je zanimanje vlil že v vipavskem malem semenišču prof. Tone Požar. 

Ob študijskem poglabljanju v ruske duhovne mislece – doktoriral sem iz teologije Sergija Bulgakova – se je moje zanimanje za umetnost še poglobilo. (Primož Krečič) 

Sad rimskega srečevanja z umetnostjo je bil (po prihodu v Ljubljano) cikel predavanj z naslovom Lepota bo rešila svet in, kot pravi, »tudi postavitev velikega Rupnikovega mozaika v moji rojstni župniji Vrhpolje«.

V 90. letih je Primož Krečič razkril še en talent – občutek za lepoto pisane in govorjene besede. Že v semenišču je pisal za revijo Pogovori, bil je med ustanovitelji Sončne pesmi, kjer je objavljal razmišljanja, ob vrnitvi iz Rima pa je postal urednik revije Ognjišče in koprskega studia Radia Ognjišče. 

Leta 1996 je bil odgovoren za pripravo obiska papeža Janeza Pavla II., njegova skrb je bila Postojna; s sodelavci je zasnoval vsebino umetniško-duhovnega popoldanskega programa z več tisoč pevci, plesalci in drugimi umetniki.

»Ta dogodek me je globoko zaznamoval,« pravi: »Večmesečni trud je bil poplačan z milostjo tistih dni. Papeževo oznanilo, da je vera bistveni del življenja, smo poskušali umestiti v tedanjo kulturo, mladi so bili nagovorjeni.«

Nove orgle v koprski stolnici so ponos Slovenije. FOTO: Tatjana Splichal.

Pot novih orgel: križev pot z vstajenjem

»Leta človeka obrusijo, pogosto odkrivam, da postajam bolj čuteč v odnosih, manj vihrav v odločitvah in bolj previden v govorjenju,« pravi koprski stolni župnik. 

Pred osmimi leti je namreč prosil škofa, da bi šel na župnijo; Koper je poznal iz kaplanskih let, a se v četrt stoletja razmere v župniji spremenijo; ne spremeni pa se, kot pravi, duhovnikovo poslanstvo: »Molitev in maša sta steber duhovnikovega življenja. Župnik mora povezovati župnijo in pomagati ljudem, da se odpirajo Bogu.« 

Poleg verouka, obiskovanja starejših, spremljanja različnih skupin je zadnja štiri leta veliko časa in moči vložil v namestitev novih orgel. »Praznik blagoslova spominja na vstajenje po naporni prehojeni poti,« je dejal ob blagoslovu: »Potrebujemo pa še binkošti, da bi nas še bolj povezale med seboj.«

Koprčane in turiste navdušuje za lepoto

Primož Krečič ima rad Koper in njegove meščane, rad se sprehaja po mestu ali ob obali, se srečuje in pogovarja z domačini in turisti, rad jih sprejema v stolnici in jih ob 500 let starih Carpaccievih in drugih beneških slikarjih navdušuje za lepoto, za Boga. »Govorica lepote je zelo konkretna in doseže človeka v njegovih najbolj globokih sferah,« je prepričan. 

V času karantene je spet sedel za klavir in k orgelskim skladbam, spet piše molitve ob nedeljskih evangelijih, že ves čas pa sodeluje z mediji, Ognjiščem, Novim glasom, Družino, je pa tudi urednik revije Mir Medžugorje.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (46/2021).