Ob prazniku smo se na spletni Družini pogovarjali s prof. dr. Renatom Podbersičem, zgodovinarjem, publicistom in urednikom, zaposlenim na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani in sodelavcem Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici.

Obenem smo Podbersiču čestitali za nedavni prejem Bevkove listine, občinskega priznanja Mestne občine Nova Gorica. V utemeljitvi je zapisano, da velja Renato Podbersič za izredno prodornega zgodovinarja mlajše generacije in pisca odmevnih strokovnih in poljudnih člankov, povezanih z zgodovino Goriške, odličnega poznavalca judovstva na Goriškem in dejavnega člana Društva Soška fronta 1915–1917.

Pogovarjali smo se z zgodovinarjem, publicistom in urednikom dr. Renatom Podbersičem.

Lahko v grobem orišete pot in okoliščine, ki so pred 76 leti privedle do uveljavitve pariške mirovne pogodbe, s katero se je glavnina Primorcev pridružila matičnemu narodu?

Ob koncu druge svetovne vojne, v začetku maja 1945, je jugoslovanska vojska (enote 4. armade in IX. korpusa) zasedla celotno Primorsko oz. predvojno italijansko Julijsko krajino, vključno s Trstom in Gorico. Večina slovenskega, pa tudi manjši del italijanskega prebivalstva, kar velja predvsem za Trst, je z velikim upanjem sprejela partizansko vkorakanje, ki je za večino pomenilo narodno osvoboditev in dokončen fašistični poraz.

Po podpisu beograjskega in devinskega sporazuma (9. in 20. junija 1945), je prišlo do delnega umika jugoslovanske vojske s tega območja, ki je mednarodnopravno še vedno ostajalo del italijanske države, začasno pa ozemlje brez dokončne odločitve. Še v začetku maja 1945 je Tito vztrajal, da to ozemlje pripada novi Jugoslaviji, a se je zaradi odločenosti zaveznikov odločil za umik. Morganova linija je razdelila ozemlje Primorske na dve coni. V coni A je bila vzpostavljena ZVU (Zavezniška vojaška uprava), v coni B pa Vojaška uprava Jugoslovanske armade (VUJA). Večina Primorcev je zaradi tega izražala razočaranje. Meja med obema conama je v Posočju v glavnem potekala po reki Soči, potem pa po črti približno do Grgarja, Batuj, Štanjela na Krasu in Sežane. Kraji zahodno od te črte so spadali v cono A in s tem pod anglo-ameriško upravo.

Medtem so v Parizu potekala pogajanja in 10. februarja 1947 je bila podpisana mirovna pogodba z Italijo. Do njene uresničitve je prišlo 15. septembra 1947, ko je bila cona B in del cone A priključen k Jugoslaviji, ostalo ozemlje cone A pa k Italiji. V nekdaj upravno, gospodarsko, kulturno in socialno enoten prostor je zasekala nova državna in ideološka meja ter Goriško boleče razdelila za nekaj prihodnjih desetletij. Marsikatera slovenska družina in (mladi) posamezniki so se v tistih dneh umaknili v Italijo, v strahu pred komunizmom in negotovo prihodnostjo.

V čem so lahko Primorci, skozi zgodovino 20. stoletja tolikokrat preizkušani in trpeči, a nikdar zlomljeni, zgled današnjim generacijam Slovencev?

S svojo vztrajnostjo za narodne pravice in ljubeznijo do maternega jezika! Kljub hudemu razdejanju med prvo svetovno vojno zaradi spopadov na soški fronti, italijanski zasedbi ob koncu Velike vojne in potem hudemu preganjanju v času fašizma.

Ob tem mi pride na misel znameniti govor dr. Engelberta Besednjaka, slovenskega poslanca v rimskem parlamentu, na zasedanju 13. maja 1926. Tedaj je med drugim rekel, da so Slovenci in Hrvati pripravljeni ubogati državo in spoštovati njene zakone, toda nikoli se ne bodo pustili poitalijančiti, kajti če ne dobé šol v materinem jeziku, se bo vsaka družina spremenila v šolo in vsi družinski očetje in matere bodo postali učitelji.

Vsem primorskim bralkam in bralcem želimo ponosno preživet praznik vrnitve Primorske k matični domovini!

Kako pomembna in v kakšnih oblikah je bila vloga zavednih duhovnikov, čedermacev, v zahtevnem obdobju med obema vojnama, ko je bila Primorska pod Italijo?

Fašistične oblasti so v obdobju med obema svetovnima vojnama želele čim prej poitalijančiti slovenski narod, domači primorski duhovniki pa so jim pri tem nudili velik in neustrašen odpor. Nenazadnje, šlo je za šolane ljudi, ki so vztrajali z narodom, niso se izselili, seveda bolj ali manj prisilno, kot drugi razumniki (pravniki, šolniki, državni nameščenci).

Primer: goriški nadškof Sedej je julija 1931, malo pred smrtjo, izdal slovite Norme oz. navodila dušnim pastirjem (Normae ad instructionem cleri curati). V njih je naročil, naj se poučuje verouk v narodnem jeziku, prepovedal je izrabo verskega pouka v politične namene in določil rabo narodnega jezika pri bogoslužju. S preselitvijo verouka v narodnem, to je slovenskem jeziku, v veroučne učilnice je nadškof Sedej dejansko omogočil edino izobraževanje v slovenščini na Primorskem do razpada Italije septembra 1943.

Dr. Renato Podbersič: Zaboli me pogosto brezbrižen odnos centralnih ljubljanskih oblasti do obrobja, tudi zahodnega. Saj se vse prepogosto dogaja, da jih v centru preprosto ne zanima, kaj se dogaja za Vrhniškim klancem. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj vi osebno čutite ob prazniku dneva vrnitve Primorske k matični domovini?

Veselje, posebej sedaj, ko je moja ljuba Goriška dežela ponovno bolj ali manj enotna in se zgodovinske zamere umikajo sodobnim izzivom. A hkrati me na trenutke zaboli vsakodnevna realnost. To je pogosto brezbrižen odnos centralnih ljubljanskih oblasti do obrobja, tudi zahodnega. Saj se vse prepogosto dogaja, da jih v centru preprosto ne zanima, kaj se dogaja za Vrhniškim klancem. Da ne bo nesporazuma, podobno velja tudi za dogajanje za Trojanami.

Kaj vam pomeni Bevkova listina, priznanje, ki ste ga prejeli ob občinskem prazniku Mestne občine Nova Gorica?

Vesel sem omenjene nagrade, nenazadnje to pomeni, da tudi lokalno okolje ceni moje delo. Sicer pa nisem naredil nič posebnega, zgolj z veseljem in odgovornostjo opravljam svoj poklic. In to me neizmerno veseli.