V ta kontekst vsekakor lahko umestimo »razvpito« dogajanje okoli ljubljanskih muzejskih javnih zavodov: torej dogajanje, ki je v zgodovino odplaknilo komaj rojeni Muzej slovenske osamosvojitve in tričetrt stoletja star Muzej novejše zgodovine Slovenije, namesto njiju pa v svetlo prihodnost katapultiralo združeni Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, ki ga »krasi« kratica MuzXXI.

Pod Dežmanovim vodstvom je Muzej novejše zgodovine Slovenije resnično postal razpravni prostor, v katerega so poleg motiviranih zaposlenih s svojimi projekti in glasovi prihajali kompetentni ljudje iz zelo različnih krogov, tudi tistih, ki imajo sicer »okrnjeno« pravico javnosti.

S to potezo, zelo verjetno skrojeno v kabinetu predsednika vlade, operativno pa izpeljano prek postreščkov na skrajno levosučnem ministrstvu za kulturo, so se oblastniki namenili ubiti več muh na en mah: pokopali so projekt samostojnega Muzeja slovenske osamosvojitve (da ne bi motil dobro vpeljanega in medijsko podmazanega projekta kučanistične okupacije slovenske prihodnosti), za povrh pa so se znebili skrajno motečih »elementov«, kot sta (bila) direktorja obeh ukinjenih muzejev: dr. Željko Oset, ki je kot prodoren zgodovinar mlajše generacije ambiciozno zastavil projekt Muzeja slovenske osamosvojitve, in dr. Jože Dežman, ki je bil že v drugo direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije in je na tem položaju dosledno skrbel za odprtost, dialoškost, strokovnost, odmevnost, tudi dobronamerno provokativnost te muzejske ustanove. Pod njegovim vodstvom je namreč muzej, ki je bil pred 75 leti postavljen na noge kot Muzej narodne osvoboditve (1948–1962) oziroma Muzej ljudske revolucije (1962–1994), resnično postal razpravni prostor, v katerega so poleg motiviranih zaposlenih s svojimi projekti in glasovi prihajali kompetentni ljudje iz zelo različnih krogov, tudi tistih, ki imajo sicer »okrnjeno« pravico javnosti.

Seveda smo vsi ob muzejski horuk reformi pričakovali, da bo odnesla oba direktorja, hkrati pa nas je zanimalo, kako bodo to »odplaknitev« reformisti konkretno izpeljali. Očitno nekaj časa niso vedeli, kako bi zadevo tako zakamuflirali, da bi vsaj dajala videz pravne korektnosti, zato sta oba direktorja tudi po ukinitvi ustanov, ki sta jih vodila, in ob ustanovitvi nove obtičala v nekakšnih oblastnih »vicah«: z odredbo o neprihajanju na delo jima je bila naložena pokora brezdelja in izbrisa (odrezana sta bila od vseh institucionalnih informacij), za katero pa sta še dobila direktorski plači. A slednjič sta bila tudi iz teh »vic« izgnana v »pekel« odpustitve. No, vsaj za enega izmed njiju to vsekakor velja. Jože Dežman je namreč javnost včeraj obvestil, da mu je bila po posebni kurirki vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, in sicer »iz razloga nesposobnosti«.

Vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti dejansko sporoča: dr. Dežmana brcamo na cesto prav zaradi njegove sposobnosti.

Ob tej argumentaciji je pisca teh vrstic – pa ne le njega, kar dokazujejo številni odmevi na družbenih omrežjih – popadel neustavljiv (po)smeh. Morda še razumemo, da se kdo ne more poistovetiti z vsem, kar je dr. Dežman na različnih položajnih, tudi pri vodenju Muzeja novejše zgodovine Slovenije, opravil v zadnjih dveh desetletjih, nikakor pa nima razumske podlage očitek, da je (bil) pri svojem delu nesposoben. Resnica je namreč obrnjena in tudi vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti dejansko sporoča: dr. Dežmana brcamo na cesto prav zaradi njegove sposobnosti, ki se ta čas kaže tudi v tem, da je že 20. februarja pri okrožnem sodišču v Ljubljani vložil tožbo na ničnost izbrisov/vpisa v sodni register, s katero utemeljeno dokazuje napake pri na-vrat-na-nos ukinjanju dosedanjih muzejev in vzpostavljanju novega.

Seveda je bil dr. Dežman za (novo)levičarsko falango še kako škodljiv ...

Oblastneži si očitno niso drznili v odpoved pogodbe zapisati dejanskega razloga, ki pa ga je sicer prostodušno nekje ubesedila ministrica za kulturo. V biltenu Levice (beri: v Mladini) je lahko dr. Dežman namreč prebral, da naj bi ministrica Asta Vrečko že večkrat poudarila, kako je bilo njegovo obdobje vodenja za muzej »škodljivo«. Tovrstno »argumentacijo« pa je mogoče bistveno laže razumeti kot pretvezo nesposobnosti: seveda je bil dr. Dežman za (novo)levičarsko falango še kako škodljiv, saj je s projekti, ki jih je kot muzealec organizacijsko in avtorsko postavil na noge, škodil interesom tranzicijskih privilegirancev, loščilcev svetle podobe temne totalitarne preteklosti, pripovedovalcev ideoloških preteklostnih pravljic, politično korektnih progresističnih povzpetnikov in še marsikoga, ki je v sedanjih političnih razmerah kot vešča priletel k luči s(S)vobode.

Opraviti imamo s čredo nesposobnežev, ki sposobne odpuščajo pod pretvezo nesposobnosti – in jih pri tem početju (ki ima, tega se je treba zavedati, nespregledljive zastraševalne ambicije) ni prav nič sram. Še en klic več k prebujenju in uporu zdravega razuma proti bolestni ideološki vehemenci.