Foto: Tatjana Splichal


Kako epidemijo novega koronavirusa in predvsem ukrepe, ki jih je za zajezitev širjenja sprejela Slovenska škofovska konferenca, vključno z odpovedjo svetih maš, doživljajo vernice in verniki?

Martina in Jure Čižman, Domžale
Le kdo bi si na začetku postnega časa upal misliti, da bo letošnja priprava na Veliko noč tako drugačna, kot so bile pretekle … Drugačno pa ne pomeni napačno. Kljub težavam, skrbem in negotovostim, ki jih prinaša ›ustavljanje življenja‹, lahko ostanemo optimisti, saj imamo v Gospodu najboljšega pomočnika in vir življenja v vseh preizkušnjah. Bo preskus zaupanja Vanj? Se pa že razkriva množica darov, sodelovanja, solidarnosti in pozitivnih stvari, ki so jih nove okoliščine pomagale še jasneje izraziti. Med drugim lahko odkrivamo nove, sodobne načine za slavljenje Boga in duhovno življenje, ki ga prav v teh časih lahko še bolj poživimo.

Martina in Jure Čižman


Jožefa Korez, Rogaška Slatina
Pred leti sem se že srečala z izkušnjo bolezni, za katero ni zdravila. Ob doživljanju človeške nemoči pa se je čudovito pokazala Božja moč. Vera mi je takrat pomagala postaviti »novo lestvico vrednot«. Seveda novi virus ni le osebna stvar, saj zajema večji del populacije. Nobeden od ukrepov me ni tako v živo zadel kot dejstvo, da ne bo javne maše. V mojem, ne ravno kratkem, življenju tega še nisem doživela. Sem se kar zjokala. Verjamem pa, da bo tudi ta situacija priložnost zame in za mnoge za temeljito preverjanje osebne vere, za vrednotenje zakramentov in maše, za »inventuro svoje notranjosti«, gotovo tudi za odgovor na vprašanje: Kakšno je moje zaupanje v človeške moči in kakšno v Boga?

Jožefa Korez


Lucija Pušenjak, Ljutomer
V času koronavirusa smo na vseh področjih precej omejeni. Zapiramo se v hiše in omejujemo vse socialne stike. Novica, da tudi k sveti maši ne smemo, me je sprva presenetila. Sploh si nisem mogla predstavljati nedelje brez obiska cerkve. Ni mi preostalo drugega, kot da mašo spremljam prek televizije. Z družino smo mašno daritev obogatili s petjem ob kitari in ministriranjem brata in sestre, ki sta ob povzdigovanju zvonila na zvonček. V molitvi smo se v duhu povezali z vsemi trpečimi, obolelimi in vsemi, ki skrbijo zanje. Nadškof Alojzij Cvikl nas je povabil, da ta čas izkoristimo za poglobitev osebne vere. Po koncu maše smo še nekaj časa slavili Gospoda s petjem. V soboto je bil odpovedan Halasov križev pot za mlade na Hotizi, zato smo popoldne križev pot molili z družino doma. V tem času je za nas mlade najtežje to, da se ne smemo družiti s prijatelji, lahko pa se povežemo v molitvi in molimo drug za drugega.

Lucija Pušenjak


Mateja Feltrin Novljan, Škofja Loka
Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi morala pevcem oziroma njihovim staršem napisati sms s takšno vsebino, kot sem ga tisto soboto: »Dragi vsi, saj že veste, da jutri ni svete maše. Ostanimo povezani v molitvi, pazimo nase in na svoje ljube in upam, da se kmalu srečamo. Vse dobro želim.« Čudna nedelja je bila, res. A vendarle sem hvaležna našim škofom, da so se tako hitro in tako prav odločili. Hvaležna sem za vse duhovnike, ki ste z nami povezani prek radia Ognjišče, socialnih omrežij; za vse, ki molite za nas in naš narod. Čeprav so se vrata cerkva bliskovito zaprla in je nastala boleča praznina, čutim močno povezanost med nami – to je moč Božje ljubezni. Družinska molitev je bolj goreča. Zdaj vstopam v največjo božjo katedralo, v prostrani gozd, kjer ni ljudi, le ptice in brsteča narava, ki bo kmalu en sam cvet, in tam molim, prosim, se na svoj način povežem s Stvarnikom. Post je letos poseben in nas preizkuša, a verni vemo, da pride tudi Velika noč. Kako jo bomo praznovali, ne vem, a Kristus bo vstal, zame in zate – mogoče se bova veselila skupaj, mogoče vsak v svojem družinskem krogu, tako kot so to počeli prvi kristjani.

Mateja Feltrin Novljan


Anica Nemanič, Metlika
Ob sporočilu, da bo v četrtek še zadnja sveta maša, me je najprej zajela žalost, a vse bolj se mi dozdeva, da nam s popolno izolacijo Bog želi vrniti čas. Čas za srečanje s samim seboj, z Gospodom in tudi s sočlovekom. In ta čas trenutno doživljam kot poseben misijon. Premišljujem Božjo besedo, kuham in pospravljam, pokličem po telefonu ostarelo sosedo, sem pri sveti maši ob radiu Ognjišče, kjer prejmem duhovno obhajilo, zvečer se po spletu pridružim molitvi naših duhovnikov: za obolele, za vse, ki so zaradi službe izpostavljeni, da ne bi zboleli, za domovino …

Anica Nemanič


Lijana Petek, Rogaška Slatina
Kot kristjanki in zgodovinarki mi koronavirus pomeni novo epidemijo, ki se običajno pojavlja v določenih intervalih in je praktično neizogibna. Takoj, ko so v Italiji začeli zapirati mesta, bi morali ukrepati tudi pri nas. Epidemije v zgodovini so vedno za sabo pustile mrtve, preživeli so le najodpornejši in tudi tokrat bo podobno. V svojem življenju vedno iščem nekaj dobrega, človek mora biti pozitivno usmerjen. Koronavirus prinaša osamitev v združbi, zato pa bodo končno družine spet skupaj. V tem trenutku vidim Božjo voljo prav v tem, da si narodi, državljani in družinski člani nesebično pomagamo. Moja vera je kot diamant, čista in trdna. V nastali situaciji ni kaj dvomiti v Božjo voljo. Bog nas ljubi in dopušča epidemijo. V prihajajočih dneh me bo preizkusil na nekem novem področju, ki ga v običajnih dneh ni. »Gospod, tukaj sem, uporabi me.«

Lijana Petek


Jana Hočevar, Ljubljana
Ob trenutnem dogajanju me spremlja misel sv. Janeza Boska, ki je rekel, da moramo biti (mladi) dobri kristjani in pošteni državljani. Ta trenutek epidemijo doživljam kot odlično priložnost, da se trudim živeti kot dobra kristjanka, ki zaupa v Božjo (po)moč, in kot poštena državljanka, ki upošteva določila države in stroke, v dobro vseh državljanov. Ker pa sem prepričana, da je v vsaki situaciji nekaj dobrega, se mi zdi, da bi lahko bil izbruh koronavirusa tudi opomin za človeštvo, da ljudje nismo vsemogočni in ne moremo biti gospodarji sveta in življenja, saj nas že tako majhen in s prostim očesom neviden virus lahko spravi v povsem izredne razmere. Ta situacija bi lahko pomenila eno od dveh stvari. Lahko bi se prepustila strahu, paniki in celo mislim, da zakramenti zaradi odpovedi njihovega prejemanja v živo niso pomembni, kar pa pomeni, da bi hudič to s pridom izkoristil za svoje delovanje. Lahko pa svojo vero poglobim ob zavedanju, da sem sama s človeške plati naredila vse, kar sem lahko za zajezitev širjenja virusa (ostala doma, upoštevala navodila stroke, tudi mašo spremljala prek sodobnih medijev), in zdaj sebe, svoje bližnje in celotno situacijo izročim Vsemogočnemu Bogu ter ob tem zaupam in sprejmem Božji načrt. Upam pa, da se bomo znali, tako kot se verjetno v tem trenutku s prošnjami vneto obračamo na Boga, po koncu nadloge tudi vsi skupaj vneto zahvaljevati, se iz srca veseliti in Ga slaviti.

Jana Hočevar


Patricia Nosan, Medvode
Zelo veseli smo bili, ko je preški župnik Jure Koželj napovedal, da bo prišel naokoli z Jezusom, nismo pa si znali niti predstavljati, kako bo to izgledalo. Sosedje smo se med seboj obvestili in ga pričakali na balkonih ali pred vrati. Pripeljal se je po ulici, monštranco z Jezusom pa je imel na armaturi. Ustavil se je in nas blagoslovil. Kaj takega pa še ne, da nas pride Jezus kar takole obiskat! To je res milost! Bilo pa je kar prehitro, kot mimohod. Nagovorila me je tudi župnikova dobra volja, ko nas je na tako poseben način spodbudil, opogumil in prinesel vedrino.

Patricia Nosan


Rok Kastelic, Ljubljana
Celotno situacijo doživljam predvsem kot veliko družbeno preizkušnjo – na račun šibkejših. Ali bomo kot družba sposobni odgovornega ravnanja? Na tej točki nisem ravno optimist. Me pa navdaja veliko upanje, da bo ogledalo, v katerem se bomo uzrli, pomagalo k prenovitvi naše vere (ko rutinsko delovanje in samoumevnost odpadeta) in občestvenosti (ko nismo fizično skupaj, a smo si v duhu še bližje).

Rok Kastelic


Milena Svetlin Štefe, Stična
Ko so mi otroci doma povedali, da naj bi bila v četrtek še zadnji dan maša, sem bila kar malo šokirana, tega nisem pričakovala. Šla sem k sveti maši in me je zelo bolelo. V nedeljo je mašo spremljala vsa družina v dnevni sobi, tudi otroci, stari 20 let in več. Doživljali smo jo na poseben način, doživeto. Boleče je predvsem, ker ne moreš iti k obhajilu. Hudo mi je bilo in čudno, ker nisem bila tam prisotna in nisem mogla prejeti Jezusa. Zame nedelja ni nedelja, če nisi stoodstotno pri maši. Počutim se kot v tistih krajih, kjer molijo na skrivaj. Mogoče pa šele zdaj bolj cenimo, kar smo imeli prej. Zdaj, ko ni sv. maš, si čez dan porazdelim molitve: zjutraj v miru preberem brevir, popoldne molitev rožnega venca, pravkar sem odložila knjigo o Magdaleni Gornik. Duhovnost živim na drugačen način. Toda, čeprav si pomagaš s knjigami, molitvami, duhovnim obhajilom – kot da ni popolno, kot da nekaj manjka.

Milena Svetlin Štefe


Mateja Adamič, Strehovci
»Njegovi so časi« je napis, ki je pred nekaj leti krasil jaslice v naši župniji. Meni je takrat veliko povedal in tudi sedaj. Tudi ti časi, ki jih doživljamo zdaj, so Njegovi, so božji … Bog to dopušča. Morda se sprašujemo, zakaj? Jaz jih ne čutim kot kazen, kot bič božji, ampak prej kot priložnost, kot pot prečiščevanja, kot vabilo za poglobljeno povezanost z Njim, ki je Življenje. Naenkrat imam ogromno časa za stvari, za katere si ga prej nisem vzela. Ni voženj v šolo, ne po trgovinah, ne gremo na obiske, niti k maši ne, ni verouka … Spet si na novo postavljam vrednote, kaj je zares vredno – zdravje, družina, medsebojni odnosi, delo –, vse skupaj pa prepleteno z vero v Njega, po katerem sem ustvarjena in neskončno vredna v njegovih očeh. Brez Njega sem nič, z Njim sem vse. Maša je bila visoko na lestvici mojih vrednot, zdaj mi je odvzeta; pa ne čisto zares. Prek družbenih omrežij, do katerih sem imela zadržan odnos, sem lahko bila pri maši na drug način. Nasploh so družbena omrežja v teh časih tista, ki nas lahko povezujejo. Nenazadnje smo bili prek facebooka obveščeni o prav posebnem obisku Jezusa v Najsvetejšem po našem ljubem Pomurju, po rokah našega škofa Petra Štumpfa. Še kako blagodejno poboža dušo ta blagoslov. Sicer pa je molitev vedno vrvica do nebes in nazaj.

Mateja Adamič


Klavdija Nušinović, Rogaška Slatina
Ne čutim nobenega strahu. Vendar ta epidemija zame pomeni veliko težavo, saj smo v postnem času, pred nami je velika noč. Še nedelje si ne predstavljam brez maše, kaj šele, če se bo prepoved podaljšala do velike noči. Težave bodo tudi glede spovedi in velikonočnih blagoslovov. Molili bomo, da bo do takrat najhuje mimo in bomo lahko imeli standardno praznovanje. Težava v naši župniji je tudi ta, da imamo sredi aprila birmo.

Klavdija Nušinović


Martina Orožen, Ljubljana
V tem, da je življenje kar naenkrat obstalo, vidim Božji poseg, ker sta bili objest in razvajenost tako veliki, da je bilo treba to ustaviti. Ni me strah. Sveto mašo lahko spremljam po Eksodusu, po spletu tudi iz domače koseške župnije, spremljam verske oddaje, molim .... Vse teče normalno, je pa težko, ker ne morem v cerkev in ni svetega obhajila. Ostajam mirna.

Martina Orožen