Za nami je že nekaj sinodalnega dogajanja. Kako bi ocenili dosedanji potek?

V sinodalni proces, ki je res velika priložnost, je bilo vloženega že veliko duhovnega in praktičnega prizadevanja. Glede na zastavljene smernice se mi zdi, da večinoma teče po začrtani poti in da tudi že nastajajo prvi sadovi – pravzaprav je sad že to, da pridemo skupaj, saj je to tudi tema sinode o sinodalnosti: ne da samo teoretiziramo o naši skupni hoji, ampak da to obenem tudi izkusimo. Tema sinode je tudi njena metoda. Zdi pa se mi, da je »na terenu« veliko raznolikosti. So skupnosti, kjer se veliko dogaja, skupnosti, kjer je morda sinodalno dogajanje samo še ena izmed obveznosti, so tudi verniki (obrobni), ki niti ne vedo, kaj je sinoda in da se odvija, pa tudi primeri, kjer je odpor do tega. Ne glede na to, pa je sinoda res velika priložnost, da vsak, ki je del Cerkve, izrazi svoje doživljanje in poti za to je mnogo.

Skupaj smo na poti. Ali smo našli skupe...