Foto: Tatjana Splichal

Pot odkrivanja svoje ranljivosti je pot do sebe, do bližnjega in do Boga, pravita dr. Katarina Kompan Erzar in dr. Karel Gržan. Celoten pogovor z njima si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Ranljivost.

Ali je mogoč dober medčloveški odnos, prijateljstvo, brez ranljivosti?

Katarina: Definicija dobrega medčloveškega odnosa je, da je ranljiv. Treba pa je vedeti, kaj je ranljivost. Ranljiv človek ni mevžast ali tak, ki vsepovprek izliva svoja občutja ali grobo pove vse, kar misli. Ranljivost v resnici pomeni, da si se v odnosu pripravljen zanimati za drugega. Ranljivost je to, da vidiš, da ne moreš sam in da tudi ni mišljeno, da boš sam.
Karel: Radi se odpremo ljudem z zgodbo, takim, ki so že nekaj prestali. Suhih teorij se kar nekako bojimo, a tudi to mora biti. Ko deliš svojo zgodbo, moraš biti stabilen. Zgodba te mora narediti, da potem tudi tistemu, s komer jo deliš, nekaj prinese in da ne padeta oba skupaj v solzavost.

Zakaj se sami tako težko soočamo z lastno ranljivostjo, pomanjkljivostmi, neuspešnostjo?

Katarina: Večinoma zato, ker nas v tem trenirajo že od malega. »Zdaj si pa star že dve leti in to moraš sam.« Zelo veliko delamo na samozadostnosti otrok, reguliramo jih od zunaj, manj pa od znotraj. Namesto da bi vzpostavili čustven stik z njimi, jih dresiramo navzven.
Odgovorni smo za to, da vzpostavimo prostor ranljivosti, kjer naravni čustveni mehanizmi lahko dobijo svoj pomen, začetek in konec. Če otroka vzgajamo tako, da nas bo čim prej čim manj čustveno vznemirjal, je jasno, da se bo tak otrok čutil krivega vsakič, ko bo povzročil, da se je okolica nanj »morala« odzvati. Vzgoje »manj me motiš, raje te imam« je veliko. Na zunaj je lahko videti zelo lepa, znotraj pa je strašno suha.
Karel: Kolikor opazujem, je velika zanka starševstva v tem času premočna želja, da bi bil otrok uspešen. Starši si želijo notranje gotovosti, da je njihov otrok takšen, da bo v življenju zadovoljen in bodo oni mirni. Paranoično se bojijo kazalnikov otrokove celostne resničnosti: da marsičesa tudi ne zmore, da je kdaj nezadovoljen, siten, da se mu ne ljubi. Otrok želi imeti ob sebi starše, ki so mirni in zadovoljni, zato res nekaj časa igra to, kar od njega pričakujejo. A v nekem trenutku ugotovi, da je samotar, da nima spremljevalcev v svojem resničnem doživljanju.
Drug drugega moramo sprejemati v resničnosti doživljanja. Ja, se veselimo, smo uspešni, po drugi strani pa znamo stopiti skupaj, ko smo nemočni, ko ne zmoremo, in si z bližino damo tisti notranji naboj, ki ga iščemo tudi pri Bogu. Kdaj gremo največkrat molit? Ko nas nekaj muči, ko iščemo notranjo moč.

Ali je ranljivost vedno nekaj pozitivnega?

Katarina: Seveda! Že to vprašanje jasno kaže, da se ljudje še vedno upirajo spoznanju, da nam odnosi niso dani zato, da popravimo svoje napake in smo potem še bolj uspešni, temveč zato, da lahko v miru sprejmemo svojo notranjost. Ko govorimo o ranljivosti, vsi skočijo na noge, kot da bo konec sveta, če bodo priznali, da so ranljivi. Ne, ranljivost pomeni, da bomo enkrat za vselej zamenjali storilnost, kopičenje, lažno gotovost za pravo gotovost. To je navsezadnje zgodba križa in vstajenja. Vrhunec ateizma je, da se sprašujemo, ali je ranljivost kdaj tudi negativna! Ali je ranljivost ali pa ni nič – v smislu, ali je ljubezen ali pa ni nič.
Karel: Sam sem to doživel po možganski kapi – ko naenkrat nisem več mogel biti učinkovit, priden, ne samo po pričakovanju bližnjih, ampak predvsem po svojih pričakovanjih. Te fikcije, da se počutiš gotovega, ko nekaj zmoreš, nas grozno zaznamujejo. Včasih sem Bogu prav hvaležen, ko mi kaj ne uspe. Takrat si rečem, poglej, Karel, to je zate priložnost, da se boš imel rad in se boš sprejel v svoji resničnosti.

Dva, ki se zelo dobro poznata, na primer zakonca, lahko drug drugemu stopata na žulje … Ali se je temu sploh mogoče izogniti?

Katarina: Zakaj bi se temu izogibali? To pomeni izogniti se razočaranju, presenečenju, včasih jezi, žalosti, strahu. To so ključni kompasi v našem življenju, kje je pot naprej. Na ranljive točke največkrat ne stopamo namerno. Drug drugega skozi odnos oblikujemo. Če se ob možu ali ženi v dvajsetih letih nisi nič poglobil in preoblikoval, je nekaj hudo narobe. Dolgotrajni odnosi v zvestobi prinašajo kvalitativen preskok v doživljanju samega sebe.
Karel: V govorici, pri kateri se med seboj zelo hitro ranimo, se mi zdi pomembno spremeniti način pogovarjanja. Ne: »takšen si«, ker to pomeni stopiti naravnost na žulj, temveč: »tako sem te doživel«. Naučiti se moramo razbirati doživljanja in se o njih pogovarjati. Odnosi morajo biti gibčni. Če pa si prestrašen, utrjuješ in braniš svoja stališča in načine.

Možje imajo pregovorno malce več težav s prepoznavanjem doživljanja svojih žena.

Karel: Sam sem srečal v zadnjem času nekaj moških, ki se niso hoteli premakniti s pozicije, da so pametni. Da oni že vejo, ženska pa je butasta in komplicira. Kot zabetonirani so stali na pozicijah varnosti. Bali so se prepustiti življenju. Katarina, kaj narediš s takimi?
Katarina: Predstavljam si fantka v tem velikem telesu, ki si niti slučajno ne sme dovoliti, da bi začutil strah ali sram. Komaj je prišel do odraslosti in jo z muko drži skupaj, potem pa dobi eno »tečno babnico«, ki ga nenehno špika in tolče po kompetenci. Za začetek ga vprašam, kje se je naučil tako grozno braniti pred ženskami. Kdo ga je naučil, da se z žensko ne sme debatirati, uveljavljati svojega, je poslušati?
Jasno, ko majhen deček pride z blatnimi čevlji v sobo, najprej zasliši mamo: »Čevlje ven, smo rekli, tako je pravilo!« Ali mu zmore reči: »Kaj bova pa zdaj? Kje si bil, kaj si počel?« Koliko prostora mu dajemo? Moška notranjost je odvisna od ženske od vsega začetka. In če mama fantka že na začetku fino zdresira, mu ni pomoči. Seveda ne mislim, da mu ne smeš ničesar reči. Nasprotno, vse mu reci, ampak dovoli, da se krega s tabo, da se ti upira. Od tega tudi jaz rastem kot ženska, bolje razumem svojo notranjost. Če bo mama intenzivno živela odnos s sinom, ji ne bo treba hoditi na nobene treninge asertivnosti, jemati antidepresivov, stati v vrstah pri psihiatru – ker jo otrok tako dobro »strenira«. Brušenje mame ob otroku je neprecenljiva zaloga energije, ustvarjalnosti in časa. Mi pa to jemljemo kot nujno zlo, ki ga moramo opraviti, da bomo potem lahko skupaj. Ampak tega »potem« ni. Skupaj smo tam, kjer so naše meje.

Ali je tudi spolnost lahko področje, kjer smo ranljivi?

Karel: Bojim se, da smo spolnosti odvzeli mistično razsežnost in se osredotočili samo na fiziologijo. Zunanje je kakor obred notranjega. Spolnost je na neki način zakramentalno dejanje, ki ima v ozadju razsežnosti duha in srca. Če tu pride do duhovnega ravnovesja, kjer se vzpostavi odnos trojice: jaz, Bog in ljubljena oseba, se začne dogajati nekaj celovitega. Do izraza pride srčnost in celovita resničnost odnosa med moškim in žensko. Potem je to božansko zlitje v treh razsežnostih: duha, srca in telesa.
Katarina: Žensko telo ne more spustiti moškega telesa k sebi, dokler je v moškem veliko nemira in neizgovorjene napetosti. Ko začnemo govoriti, se telo sprosti in dovoli več bližine. Ženska lahko sprejme moškega veliko bolj celovito kot pa samo telesno. Ko smo prej govorili o moškem v slonokoščenem stolpu, kjer nič ne čuti in ima vedno prav – kdo bo sprejel tistega fantka, ko bi rad nekaj povedal, ko ga je nečesa strah, ko je osramočen, ko ima neizpolnjene ambicije, ko je nemiren, ko je njegov položaj med moškimi nižji, kot bi si želel? Kdo ga bo sprejel, če ne njegova žena? Če sprejme samo njegovo telo, dela isto kot vsi drugi. »Manj te vidim, raje te imam. Dobiš, kar hočeš, in zdaj mi daj mir.« To je tak prezir do moških! Moški ni hotel tega, pač pa, da bi nekdo tudi s pomočjo telesa sprejel tisto, kar je v njegovi globini. To pa lahko naredim izključno takrat, če se prej s tem moškim naučim pogovarjati. Verjamem, da ženske začne boleti glava in si stvari poenostavijo, zato da prej mine. Ampak s tem zlorabijo sebe in popolnoma odrežejo in prezrejo moškega. Telo je pri spolnosti še najmanjša stvar, ker dela samo. Umetnost spolnosti pa je odgovoriti na tisto otroško potrebo, na ranljivost.

Pogovarjala se je Katarina Ropret

Več o božji in človeški ranljivosti si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Ranljivost.