Prikrito zlo
Prikrito zlo
Tisti čas je Jezus povedal množicam priliko. Rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: 'Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?' Dejal jim je: 'Sovražen človek je to storil.' Služabniki pa so mu rekli: 'Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?' 'Nikakor,' je dejal, 'da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.'«
Foto: Shutterstock
Morda je kriv tolikšen strah, ki nas je nedavno tesno zaprl v lastne hiše, morda pa kaj drugega, da je po stiski z epidemijo, ko se je vse skupaj vendarle malce odprlo in zrahljalo, vsa frustracija, ki smo jo občutili ob strogo zatajevanem vedenju, kakor cunami butnila v naš svet in z rušilnim valom besa pred seboj začela podirati bolj ali manj vse, kar je v njem neznanega, vprašljivega, drugačnega, nasprotnega, skratka vse, kar si nam še upa biti v strah in nelagodje. Vedno je tako. Ljudje čutimo strašansko potrebo po tem, da najdemo in obsodimo grešne kozle, ki potem nosijo krivdo za stvari, ki so v našem svetu in življenju narobe, in to so ponavadi ljudje, ki jih ne poznamo, ki se jih bojimo ali s katerimi se ne strinjamo.
Problem obsojanja
Problem takšnih »kozlovskih sodb« je, da so posebno rade črno-bele. Naenkrat je vse ali dobro ali slabo, ali črno ali belo in je seveda takšno zato, ker se s tem tako zlahka operemo vsake krivde. Tako enostavno je, kadar so za zlo na svetu odgovorni koruptivni politiki, komunisti, tajkuni, rasisti in kaj vem še kateri dežurni krivci, če ne, pa vsaj kdo od sosedov ali sodelavcev, pa tudi med rjuhami iste postelje hitro najdemo izvor vsega zla.
Vendar zlo ne prihaja od tam. Zlo v naše življenje vstopa prek naših sodb, takšnih in drugačnih sodb, ki ne dopuščajo drugega mnenja, drugačnega pogleda na isto stvar. Prav z njimi se na njivi našega življenja naredi prostor za zlo, za ljuljko med žitom, ki zrase tako, da preplete svoje korenine z žitnimi.
Foto: Tatjana Splichal
Največja ukana zla je namreč v tem, da je bilo posejano prav zato, da bi začutili željo po tem, da bi ga izruvali. Da bi začeli obsojati. Da bi postali sodniki in začeli ločevati dobre od slabih ljudi. In da bi tako skupaj s slabim izruli iz njih tudi dobro. Kajti obsojanje človeka, ki je slab ali ki se nam tak samo zazdi, v nas zbudi sovraštvo do njega, v njem pa odpor do samega sebe in nasilje, s katerim se želi pred nami pokazati močnejšega. In tako se zlo širi. In bolj ga rujemo, več ga je.
Bog je Sodnik
Zato Gospodar polja pravi, naj pustimo rasti dobro in zlo skupaj do žetve, do konca. Ker je prav in dobro in normalno, da na istem polju rasteta pšenica in ljuljka, tudi zato, ker se ne ve vedno, katera je katera. In da se morata zato naučiti živeti druga z drugo. Tako izkoreninjamo zlo: ko se odpovemo obsojanju, ker je vedno napačno. Saj je človekovo srce vendar globok vodnjak, ki mu nikdar ne bomo videli dna, zato tisto, kar vidimo plavati na njegovem površju, ni nujno tudi nekaj, kar leži v njegovih globinah.
Zato Gospodar tudi pravi, naj pustimo ljuljko pri miru, naj gledamo raje pšenico. Naj se borimo proti zlu tako, da mu ne verjamemo. Da tako pogledamo polje in rečemo, da je to pšenično polje, čeprav je na njem nekaj plevela. Da pogledamo človeka in mu rečemo brat, sestra.
