Popravek v skladu z Zakonom o medijih objavljamo v celoti.

V izjavi Fokolarov ob izidu moje knjige Sledovi luči in teme, mi je v olajšanje dejstvo, da so mi priznali status žrtve. Knjiga pa bo dosegla svoj namen, če bo še komu pomagala spoznati, da je žrtev zlorabe in če bo v voditeljih prebudila občutljivost za njihovo trpljenje.

V izjavi so tudi zavajajoče trditve, zato navajam dejstva glede finančne pomoči.

Ko sem se l. 1992 vrnila v Ljubljano, mi je bilo rečeno, da se moram finančno osamosvojiti od Gibanja, ki je prekinilo plačevanje prispevkov za pokojnino.

L. 1999 mi je Gibanje omogočilo nakup stanovanja, ne pa tudi njegove prenove in opreme. Vendar tega ni storilo iz ljubezni, ampak iz strahu pred protesti ob Chiarinem obisku tega leta, kar priznavajo v pismu v Vatikan l. 2003.

Do l. 2002 sem se večinoma preživljala sama, razen prvega leta in treh mesecev l. 1999, ko mi je Center Gibanja plačeval stanarino.

Tudi za redno mesečno pomoč se ni odločilo Gibanje. To jim je l. 2005 naložilo Vrhovno sodišče v Vatikanu, ki je potrdilo moj status fokolarine.

Trditev, da so mi pomagali pri nakupu avtomobila, pa je laž. Nakup sem financiarala iz 5000 DEM dediščine po očetu in 1000 DEM daru prijateljice.

Poleg tega mi je l. 1998 odgovorna za fokolar v Ljubljani plačala dve položnici. Odgovorna za tajništvo mi je po l. 2002 začela občasno pošiljati po 200 DEM, Oreste Basso pa mi je enkrat podaril 500 DEM.

Od predsedstva Gibanja sem prejela opravičilo. Vendar to ni dovolj. Kjer je žrtev, je tudi storilec. Kdo me je zlorabil? Kako bo sankcioniran? Kakšna je Chiarina odgovornost? Je Gibanje pripravljeno priznati, da je tudi Chiara naredila grobo napako, ki mi je uničila življenje? Predvsem pa, kakšne ukrepe bo Gibanje sprejelo, da se to ne bo ponovilo nikomur in nikoli več?