Plečnik, Finžgar in lokalni župnik. Slikal jih je France Stele. Album slik z izleta na Dolenjsko. Foto: Osebna zbirka dr. Janeza Bogataja.

Kdo ne pozna Jožeta Plečnika, svetovno priznanega arhitekta, ki je ustvaril neizmerno število umetnin po svetu in pri nas? In kdo še ni slišal za duhovnika in pisatelja Frana Saleškega Finžgarja, ki je napisal Pod svobodnim soncem, Gospoda Hudournika in številna druga književna dela?

Malokdo pa ve, da se je med tema vélikima Slovencema spletlo trdno prijateljstvo, ki je trajalo kar tri desetletja.

Začetek prijateljstva

Takole se v svojem spominskem zapisu ob Plečnikovi smrti Finžgar spominja začetkov njunega prijateljstva:
»Usoda je odločila, da sva si bila na Mirju soseda. Tako skromno tiho je Plečnik leta 1922 zasedel stolico Ljubljanske univerze, da res njegovi učenci in mi sosedje nismo niti slutili, kak umetnik se je naselil med nami. Prvič sem se sešel z njim, ko sem se ukvarjal s potrebno mislijo, kako bi podrl trhle deske in postavil novo ograjo med njegovim in župnijskim vrtom. Mirno me je poslušal. Nato mi je z ljubkim smehljajem rekel: ›Le poderite to revno ostarelost, toda nove ne postavljajte! … Čemu bi si dva soseda zapirala ljubi veter, ki mirno pihlja od soseda do soseda? … Moj načrt je v eni besedici: Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja.‹ Segel sem mu v roko. Tedaj je vzbrstelo najino prijateljstvo, ki se vsa leta niti trohico ni skalilo.«


Izlet v Podroje na dom Finžgarjevega kaplana Antona Hostnika, 27.11.1932. Z desne: Plečnik ( v naročju ima Hostnikovega nečaka), Finžgar, Anton Hostnik, Hostnikov brat. Foto: Osebna zbirka dr. Janeza Bogataja.

O prijateljstvu med tema izjemnima Slovencema smo se pogovarjali z Marijanom Rupertom, skrbnikom rokopisne zbirke NUK in avtorjem razstave na to temo. »Plečnik se je leta 1921 vrnil iz Prage in se naselil v Trnovem, od leta 1918 pa je bil Finžgar že župnik v Trnovem. Postala sta soseda ob znameniti ograji,« pripoveduje naš sogovornik.

Prijatelja nasprotnih si značajev

Plečnik je bil v medčloveških odnosih zelo rezervirana oseba, bil je izredno zadržan. Blizu si je bil samo z redkimi ljudmi, ki so mu bili pri srcu. Po drugi strani pa je imel Plečnik zelo močno umetniško samozavest.

Rupert trdi, da sta to »dve lastnosti, ki sta bili včasih pri njem v navzkrižju. Vendar lahko rečemo, da je ravno v Finžgarju našel trdno oporo in dobrega prijatelja, ki ga je neizmerno spoštoval. Finžgar je užival v svojem času položaj moralne avtoritete in je imel izjemno socialno karizmo. Prav to je botrovalo njunemu dolgoletnemu medsebojnemu odnosu.«


Plečnikovo voščilo Finžgarju za 70. rojstni dan, 14.2.1941. Foto: Osebna zbirka dr. Janeza Bogataja.

Njuna pisma in dobrodelna dejavnost

Poleg pisem imamo danes ohranjenih še ogromno skic in drugega dragocenega gradiva, ki sta si jih Plečnik in Finžgar izmenjala v medsebojnih odnosih. Njuna pisma so samo nekakšni materialni dokazi o prijateljstvu, saj sta zelo pogosto tudi osebno komunicirala. O tem obstajajo različna pričevanja: kako sta se srečevala, kako so ju obiskovali prijatelji, o čem so se pogovarjali in kam so radi zahajali.

V njunih pismih najdemo tudi zelo veliko osebne note. Plečnik sicer ni bil človek, ki bi svoja čustva razdajal. Zagotovo pa je to ena tistih korespondenc, kjer vidimo, da je šlo za iskreno prijateljstvo. To je bil poseben odnos – ne samo odnos naročnika in izvajalca, ampak prijateljski odnos med dvema zaveznikoma.

Ohranjene mnoge skupne fotografije

Dragoceno gradivo so tudi številne ohranjene fotografije. O teh Marijan Rupert pravi: »Fotografije kažejo na izredno karizmo, ki jo je imel Finžgar kot človek in kot župnik. Finžgar je imel majhno hišico na Zabreški planini nad Žirovnico. To je bila lesena brunarica, ki jo je imenoval Murka, in zanimivo je, da je Murka tudi naslov projekta hišic, ki jih je kasneje načrtoval Plečnik. Finžgar je pogosto zahajal tja, da bi se spočil in imel mir za pisanje, a je imel stalno obiske. V mesecu dni ga je obiskalo tudi do 400 ljudi! Ob njem so se zbirali študentje in množično hodili k njemu. Rad je govoril z njimi in jim predaval, kar kaže na velik vpliv, ki ga je imel na ljudi. Prav zaradi tega je šlo za zelo zanimivo simbiozo dveh različnih ljudi, dveh različnih karakterjev: Plečnika kot introvertiranega umetnika, ki rad ustvarja v samoti, in Finžgarja, ki mu je s svojim vplivom omogočil prodor v širšo družbeno javnost.«


Finžgar predava dijakom pred Murko na dan sv. Ane. Pozna 30. leta 20. stoletja. Foto: Osebna zbirka dr. Janeza Bogataja.

Zadnje srečanje

Njuno zadnje srečanje opisuje Finžgar v spominskem članku takole: »Blizu njegove smrti sem ga šel obiskat … Ko sem mu stisnil roko, me je prijatelj živo pogledal … Bil je svetla luč, ki ji je ginilo življenje in je mirno čakala, kdaj ugasne. Vedel sem, da se poslavljam od umirajočega velikega umetnika, ki ga Slovenija ne bo zlepa podobnega učakala.«

Razstava v Plečnikovi hiši v Ljubljani

Vabljeni tudi na razstavo o prijateljstvu med Franom Saleškim Finžgarjem in Jožetom Plečnikom, ki si jo bo mogoče ogledati v Plečnikovi hiši v Ljubljani od 16. 10. 2020 do 24. 1. 2021.



Celoten članek je bil objavljen v jesenski izdaji revije Praznična. Revijo lahko prelistate TUKAJ.
Letna naročnina je 19,60 evra. Cena posamezne številke je 4,90 evra. Hitra pot do naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28.