Zdi se mi, da sem verna mama in žena, ki bolj kot vse, vse, kar je dobila od svojih staršev, starih staršev in vseh tet in stricev, ki so me varovali in vzgajali (v vrtec sem kot otrok s kmetije prvič odšla pri devetnajstih letih na prakso, ko sem se odločila za poklic vzgojiteljice), želim prenesti na svoje otroke in otroke, ki jih srečujem kot katehetinja.

V sebi vidim še mnogo, ampak res mnogo reči, ki bi jih v odnosu do Stvarnika, sočloveka in do Marije še lahko izboljšala. Pa si velikokrat rečem: imam(o) še vse pred sabo. Ta stavek je tako … poln upanja! Je pa treba paziti, da te ne prime lenoba – potem v teh besedah lahko vidiš nekaj, kar bi lahko že naredil, pa še nisi. Ker vedno čakaš na jutri …

Tudi s pisanjem teh besed sem odlašala do konca – tik do roka za oddajo, a hkrati prej v sebi nisem našla miru. Zbirala sem misli, ki letajo sem ter tja in, hvala Bogu, ob vrvežu in dinamiki v družini ne najdem priložnosti, da bi jih zapisala ali predelala.