V sebi vidim še mnogo, ampak res mnogo reči, ki bi jih v odnosu do Stvarnika, sočloveka in do Marije še lahko izboljšala. Pa si velikokrat rečem: imam(o) še vse pred sabo. 

Ta stavek je tako … poln upanja! Je pa treba paziti, da te ne prime lenoba – potem v teh besedah lahko vidiš nekaj, kar bi lahko že naredil, pa še nisi. Ker vedno čakaš na jutri …

Tudi s pisanjem teh besed sem odlašala do konca – tik do roka za oddajo, a hkrati prej v sebi nisem našla miru. Zbirala sem misli, ki letajo sem ter tja in, hvala Bogu, ob vrvežu in dinamiki v družini ne najdem priložnosti, da bi jih zapisala ali predelala.

Moj odnos do nebeške matere Marije se mi zdi tako … prijateljski! 

Nekaj dobrih prijateljic imam, s katerimi se občasno slišimo, klepetamo in si delimo tudi misli, ki so skupne samo nam, ženskam. Prijateljice. 

Kljub temu, da včasih preteče kar nekaj časa, preden se vidimo, slišimo, je v meni globoko spoštovanje do vsake izmed njih. Vsaka na svojem koncu se trudi delati dobro tako, kot najbolje zna.

Kaj pa prijateljica Marija? Čisto enako. Včasih jo večkrat »pokličem« (beri molim, jo prosim, se ji zahvaljujem). Včasih mine kar nekaj časa, preden si vzamem čas, da ji sklenjenih rok v molitvi zaupam vse, kar me teži. 

Pa tako zelo sem vesela, da ob pogovoru s prijateljico Marijo ni treba vsega razlagati. Lahko samo rečem: »Ti, Marija, veš, kje sem ga biksala, pomagaj mi. Vodi me po poti Dobrote in Ljubezni!«

Vsak maj pa je nekaj prav posebnega. 

Ker se s prijateljico Marijo srečujem vsak dan pri šmarnicah. Pa ne samo to. Tam nisva samo midve. Tam je kopica otrok in nekaj odraslih – in vse nas druži prav prijateljstvo z Marijo. Zadnjič sem v cerkev odšla, ko so se otroci zunaj še igrali in lovili. Le za trenutek mi je uspelo biti sama, a je kar pobožalo dušo.

Pokleknila sem pred Marijo in ostala v tišini. S svojimi mislimi, prošnjami in zahvalami zanjo. Potem je bil zunaj jok in sem šla iz cerkve. 

Zbirala sem misli, ki letajo sem ter tja in, hvala Bogu, ob vrvežu in dinamiki v družini ne najdem priložnosti, da bi jih zapisala ali predelala. FOTO: Vid Ponikvar

V cerkev sem se potem vrnila ob začetku šmarnic – in vmes me je spreletelo: »Kako lepo je, da sem pred Marijo lahko v samoti in tišini … in v vrvežu, ki ga (kljub temu da otroke vsakič znova opozarjam, da je cerkev božja hiša in ne telovadnica in igrišče) prinesejo vse te male noge in usta, polna besed in veselja – otroci. Morda bo koga od vseh zbranih otrok življenje poneslo v manj, drugega v boj poglobljeno prijateljstvo s to gospo. A spomin na vsa druženja ob njej bo zagotovo ostal vedno v njih. In zdaj mi je prišla na misel pesem slovenske skupine, ki poje: »Če se od spominov da živet, potem jaz še dolgo bom na svet …«

Ustvarjati in gojiti lepe spomine je res dobra naložba za vsakega izmed nas.

In tu lahko naredimo nekaj sami, nekaj lahko naredimo drug za drugega, nekaj dobrega v tej smeri pa lahko krepimo tudi z vero v Jezusa Kristusa, Odrešenika in njegovo mamo Marijo.

Odnos z Marijo sem začela gojiti že, ko sem bila otrok. Tudi, ko smo vsakodnevno hodili k šmarnicam in potem obvezno šli še na kepico sladoleda. Koliko lepih spominov na prednike se mi obudi ob misli, da smo se vselej zbirali ob raznih cerkvenih praznikih. 

Cerkev je bila prostor zbiranja – neopazno je v življenje vsakega izmed nas pri vsakem na svoj način vstopala ta čudovita gospa, naša priprošnjica, mati Stvarnikova, mati ljubezniva, Kraljica miru in Kraljica družin – Marija.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Naša družina (19/2022).