Dnevi med Gospodovim vnebohodom in binkoštmi so pomemben čas za vsakega odraslega kristjana, ki je pri krstu in birmi že prejel Svetega Duha. V teh dneh posebej prosimo, da bi bili še bolj odprti do njegovih navdihov in tako postali deležni njegovih darov. Tem devetim dnem priprave na praznik pravimo tudi binkoštna devetdnevnica.

Po svojem vstajenju se je Jezus 40 dni prikazoval učencem in jim pripovedoval o Božjem kraljestvu, nato pa je odšel od njih. Ko se je Jezus dvignil v nebo, so se učenci vrnili v Jeruzalem, kjer so molili in čakali na prihod obljubljenega Svetega Duha. 

Vse to dogajanje je opisano v začetnih poglavjih Apostolskih del, pa tudi v Janezovem evangeliju, kjer Jezus sam pravi: »Govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal« (Jn 16,7).

Cerkev potrebuje svoje nenehne binkošti; potrebuje ognja v srcu, besed na ustnicah, preroštva v pogledu. (sv. papež Pavel VI.)

Na prve binkošti se je Sveti Duh v podobi plamenov spustil na apostole in Devico Marijo. Ko so bili napolnjeni s Svetim Duhom, apostoli niso mogli več molčati o Božji ljubezni in so začeli veselo oznanilo o Jezusu Kristusu širiti med ljudi. Ljudje, ki so slišali njihove besede in jim verjeli, so prejeli krst in bili sprejeti v občestvo Cerkve. Skupaj z apostoli so se zbirali ob molitvah in lomljenju kruha, kot je zapisano v Apostolskih delih.

Cerkev Svetega Duha v Javorci. FOTO: Andrej Praznik

Sveti Duh tudi danes podpira Cerkev in nam, tako kot nekoč apostolom, pomaga, da bi bili zvesti Kristusovi pričevalci in da bi v njegovem imenu delali dobra dela. Sveti Duh je tudi tisti, ki nam vliva pogum in nam pomaga širiti veselo oznanilo o Jezusu.

Sveti Duh še danes podpira Cerkev in nam pomaga. 

Za veliko nočjo so binkošti drugi najpomembnejši praznik v cerkvenem letu. Bogoslužna barva je rdeča (barva ognja, ljubezni in moči Svetega Duha). Na ta praznik pred evangelijem poslušamo binkoštno pesem slednico.

Pridi, pridi, Sveti Duh, / iz nebes na nas razlij / svoje lúči svetli sij!

Pridi, oče revežem, / ki deliš darove vsem, / pridi, srcem svetla luč!

Ti olajšaš nam bridkost, / ti si dušam sladki gost, / ti jih sládko poživiš.

V hudem trudu si nam mir, / v vročem dnevu hladen vir / in tolažba v žalosti.

O, ti luč preblažena, / daj, razsvêtli srca vsa / zvestih svojih vernikov.

Saj brez tvoje milosti / človek poln je bednosti, / krivdi ne izógne se.

Duši madeže izmij, / kar je súho, spet zalij / in ozdrávi rane vse!

Upogni, kar upira se, / vse ogrej, kar mrzlo je, / vôdi vse, ki so zašli.

In sedméro vlij darov / v duše svojih vernikov, / saj ti v vsem zaupajo.

Za krepost plačilo daj, / srečno smrt in sveti raj, / v njem veselje vekomaj.

Na Slovenskem je Svetemu Duhu posvečenih kar 48 cerkva, tako župnijskih kot podružničnih, tudi več krajev se ponaša s tem imenom, na primer Sveti Duh v občini Bloke, Sveti Duh v občini Dravograd, Sveti Duh pri Škofji Loki, Sveti Duh na Ostrem vrhu.

Mrzlava vas, podružnična cerkev Svetega Duha. FOTO: Andrej Praznik

Prisluhnimo še stari hvalnici Svetemu Duhu, ki jo je spisal Janez Bilc in jo objavil v Zgodnji Danici leta 1880 (citirano po majski številki revije Magnificat 2016).

Pripeljal leta kolobar / dne serčnega je zopet dar, / ko Duh Tolážnik iz neba / se vlije vernikom v serca.

Ognjenega jezika plam / prikaže se apostolam; / nevstrašeno naj govore, / Ljubezni rajske naj žare.

Jezike znajo ljudstev vse, / stermé nevernih množice; / sumí pijanost jim napuh, / ki biva v njih le Sveti Duh.

Spolnilo čudo se gredoč, / ko je prešla velika noč, / in spet zaznal se dni je krog: / v zavétu greh odpušča Bog.

Pred Tabo, Stvarnik vsmiljeni, / v molitvi smo priklonjeni; / z nebes nam pošlji luči žar, / o pošlji Duha svoj'ga dar!

Presveta serca polnila / je nekdaj milost iz neba; / oprosti hudobije nas, / daj vživati nam mirni čas.

Očetu slava naj doni, / in Sinu, ki iz groba vstal, / s Tolážnikom preblaženim / na čase večne stavljenim. Amen.