Zbiranje na trgu se začne ob 9.30, za pohod pa prireditelji pričakujejo prijave na njihovi spletni strani www.pohodzazivljenje.si. O širšem družbenem trenutku, v katerega vstopa pohod, o letošnjem geslu, o državljanskem pogumu udeležencev in še čem se pogovarjamo z voditeljico pohoda Uršo Cankar Soares.

Vsak od dosedanjih treh pohodov za življenje je imel svoje geslo: lani je bilo to sporočilo, da je »človekovo življenje nedotakljivo«, leta 2020 sporočilo, da »prihodnost Slovenije vidimo v veselju in spoštovanju do življenja«, na prvem shodu leta 2014 pa je odmevalo geslo »Vsi ljudje, vsi ljubljeni«. Kakšno je letošnje vodilo pohoda in kaj želite z njim sporočiti?

Letos smo izbrali geslo »Enakopravnost se začne pred rojstvom«. V družbi je veliko besed o enakopravnosti, vsem se to zdi res pomembna vrednota. Toda ali to prizadevanje za enakopravnost res vzamemo zares, da torej zajame vse? Z geslom pohoda usmerjamo reflektor na otroke pred rojstvom in sporočamo, da so tudi oni enakopravni del družbe, a jim to enakopravnost odrekajo, ker jim odrekajo pravico do življenja. Sama pa si želim to geslo obrniti predvsem v smer, da bi z njim nagovorili matere. Vsaka mati čuti in, ker je dovolj izobražena, tudi ve, da pod srcem nosi novo življenje – tu ni potrebna nikakršna huda »filozofija«. Ker si vsaka ženska želi zaščititi svojega otroka, želi, da bi tudi vsi okoli nje razmišljali in ravnali tako; želi si imeti podporo v svojem materinstvu, ki je vanjo globoko zapisano in govori prav o tej enakopravnosti, ki se začne pred rojstvom.

Pogovor v prostorih uredništva Družine. FOTO: Tatjana Splichal

Družbeni trenutek, v katerega vstopa letošnji pohod, je sicer zelo razgret …

Toda ali ni vedno tako?

Res je, a letos pohod sovpada s širšim okvirom, ki ga tudi na globalni ravni zaznamuje nedavna odločitev ameriškega vrhovnega sodišča, ki je vprašanja zakonske ureditve splava z zvezne ravni vrnilo v pristojnost posameznim zveznim državam, torej dejansko volivkam in volivcem, ki odločajo o nosilcih oblasti v zveznih državah. Ta odločitev je po vsem svetu sprožila nov val razprav o varovanju oziroma odpravljanju nerojenega življenja. Ali bo to ameriško dejstvo zaznamovalo tudi slovenski pohod za življenje?

Seveda. Ne nazadnje: tudi naše letošnje geslo je tesno povezano z geslom zadnjega ameriškega pohoda za življenje januarja letos »Equality Begins in the Womb« (»Enakopravnost se začne v maternici«). Seveda pa pri prvih pripravah na slovenski pohod za življenje še nismo mogli vedeti, kakšna bo odločitev ameriškega vrhovnega sodišča. Obetali smo si, da bo preobrnilo zloglasno odločitev iz leta 1973 v t. i. primeru Roe vs. Wade, in to se je dejansko zgodilo. Zdaj si obetamo, da bo to sprožilo spremembe po vsem svetu, tudi v Sloveniji. Roko na srce: po Ameriki se zgledujemo v marsičem, tam orjejo ledino v pozitivnem in negativnem. Tokrat v pozitivnem, zato upam, da bo to prebudilo novo gorečnost v vseh, ki se zavedamo pomena varovanja nerojenega življenja in želimo doseči spremembe, in da bo to sporočilo prišlo do še večjega kroga ljudi. Tudi med kristjani, kjer pogosto naletimo na miselnost, češ, saj je to področje pri nas kar v redu urejeno, saj nimamo splava vse do rojstva – čeprav ga v resnici imamo; da je meja desetih tednov čisto smiselna – čeprav otroku takrat že utripa srce in ima prstke na rokah … Tudi zaradi tega moramo izkoristiti svež veter iz ZDA in spregovoriti o tej temi bolj na široko. Kajti ostaja dejstvo: v Sloveniji vsak dan v splavu umre deset otrok. Če bi se tega dejansko zavedali, bi nas to moralo tako žalostiti, da bi morali čutiti potrebo po spremembi.

V Sloveniji vsak dan v splavu umre deset otrok. Če bi se tega dejansko zavedali, bi nas to moralo tako žalostiti, da bi morali čutiti potrebo po spremembi.

Ameriška zgodba je torej na neki način spodbuda, kaj lahko gibanje za življenje naredi. Prvi ameriški pohod za življenje, po katerem se zgleduje tudi slovenski, je bil organiziran januarja 1974 kot odziv na sporno odločitev vrhovnega sodišča, ki je aktivistično vzpostavilo nekakšno zvezno »pravico« do splava. Skoraj natančno 50 let pozneje je bila dosežena sprememba. Najbrž to sporoča: tudi če do jutri ni mogoče videti kakšnih bistvenih sprememb, pa so lahko ob vztrajnosti dosežene čez leta, morda celo desetletja.

Točno tako. Naj ob tem opozorim na svojevrstno znamenje, ki ga lahko vidimo tudi kot znamenje Božje previdnosti. Pobudnica ameriškega March for Life gospa Nellie Grey (1924–2012; op. B. Š.) je vsa leta govorila: hodili bomo – »we will march« –, dokler Roe ne bo padel. In padel je na njen rojstni dan!

Ali ni vzgojna vloga zakonodaje pomembna tudi pri varovanju življenja?

Dovolite pa mi, da se za trenutek še vrnem k prejšnjemu vprašanju. Omenili ste, da je v ZDA vprašanje varovanja nerojenega življenja zdaj v rokah volivcev posameznih zveznih držav. Res je, tema splava je v ZDA v času vsakih volitev velika tema. In tako je tudi prav. Politična pot je v demokratični družbi pot sprememb. Če izvolimo ljudi, ki so za življenje, obstaja možnost sprememb tudi na zakonodajni ravni. Ne smemo podcenjevati vloge zakonodaje. Poglejmo banalen primer: dokler ni bilo prepovedano, se je lahko kadilo tako rekoč kjer koli, kar danes nikomur več ne pride niti na misel. Ali ni vzgojna vloga zakonodaje pomembna tudi pri varovanju življenja?

Vrniva se k slovenskemu pohodu za življenje. Postaviva se v položaj nekoga, ki je nekako »ujel« informacijo o njem, a se še ne more odločiti za udeležbo. Kateri so po vaši presoji ključni razlogi, da na vabilo za udeležbo odgovori pritrdilno?

Temeljne razloge za udeležbo smo navedli tudi na naši spletni strani: gre za javno izražanje sočutja, ljubezni in solidarnosti do nerojenih otrok; to je način zahvale staršem za lastno življenje; tako gradimo civilizacijo ljubezni in spoštovanja do vseh; z udeležbo podpremo najbolj ranljive družbene skupine: nerojene otroke, noseče mame v stiski ter matere in očete, ki žalujejo po splavu … Tem in še drugim navedenim razlogom pa bi dodala še enega, ki je pomemben zlasti za slovenske družine. Pohod za življenje je ena redkih, morda pa celo edina priložnost, ko lahko naši otroci, naši mladi dobijo izkušnjo množičnega dogodka, na katerem udeleženci razmišljajo tako, kot jih želijo naučiti in vzgojiti njihovi starši. Priznajmo si: splav ni ravno tema, ki bi jo doma sami načeli, ko zvečer jemo špagete. To je tema, ki bo prišla na tapeto, ko se bo v družbi nekaj dogajalo. Če pa greš na pohod za življenje in vidiš, da je tam zbranih tisoč in več ljudi v istem prizadevanju – ko smo bili v Zagrebu, nas je bilo 14.000! – huh, ko to vidiš, te res dvigne! Takšno doživetje napolnjuje, domov gredo ljudje spremenjeni, množi se energija in volja za delo pri varovanju življenja.

FOTO: Tatjana Splichal

Priporočimo se Svetemu Duhu – če ti je težko priti na pohod za življenje, moli in boš prejel dar moči!

A bodiva iskrena: za udeležbo na pohodu in spremembo v odnosu do življenja je potrebna tudi zvrhana mera državljanskega poguma; posameznik, družina, skupina se z udeležbo na pohodu izpostavi, saj je medijski in javnomnenjski »glavni tok« izrazito proti takemu aktivizmu in ga hitro oblepi s takšnimi ali drugačnimi slabšalnimi, celo žaljivimi nalepkami.

Državljanski pogum … Za marsikatero stvar v svojem srcu veš, da je prav, ampak če jo moraš zagovarjati sam, je to pogosto zelo težko. Če pa to počneš v skupini svojih prijateljev, s svojo zakonsko skupino, s kakšno drugo župnijsko skupino, v kateri si dejaven – če gredo na primer na pohod za življenje vsi Vrhničani za življenje skupaj –, je zavzemanje za prave stvari bistveno lažje. Skupnost je torej tista, ki brez dvoma pomaga krepiti državljanski pogum. In verodostojne informacije. Danes pa je res na voljo dovolj pričevanj o tem, kaj povzroča splav. Saj niti ni treba brati tega najinega intervjuja v Družini, da bi to vedeli! (nasmeh) Potem pa: priporočimo se Svetemu Duhu – če ti je težko priti na pohod za življenje, moli in boš prejel dar moči!

Omenjali ste Hrvaško in njihov pohod za življenje, ki ste se ga udeležili maja letos. Med 14.000 udeleženci je bilo veliko mladih. Najbrž je želja tudi pri slovenskih prirediteljih, da bi se mladostni potencial okrepil tudi pri slovenskem pohodu. Ali se tukaj že kaj dogaja?

Se! Bogu sem zelo hvaležna za to, da je bil eden prvih sadov pohoda leta 2020 oblikovanje naše mladinske skupine. Zaradi korone smo lahko takrat prirejali predvsem webinarje, pripravili pa smo spletno srečanje tudi za mlade in takoj se je oblikovala navdušena skupina. To je še ena potrditev več, da je pohod za življenje zelo privlačen za mlade kristjane, pravzaprav jim je dobesedno pisan na kožo. Mladi želijo biti koristni v družbi, želijo prispevati k temu, da bo svet boljši. To je hkrati obdobje, ko raziskujejo svoje telo, svojo spolnost in jasno vedo, da je spolnost povezana s splavom, čeprav jih na vsakem koraku prepričujejo, da sta to ločeni zadevi. To so torej teme, ki jih živo zanimajo. Moja vizija je, da bi v vsaki župniji imeli skupino za mlade, ki bi se posvečala delu za življenje, ki bi v svojem kraju prirejala delavnice, vabila na pohod za življenje … Mladi kažejo veliko zanimanje za to in prepričana sem, da bom že kmalu lahko svoje delo predala v njihove roke. Naj zato tudi prek tega intervjuja povabim starše, naj spodbudijo svoje otroke in mlade: Pridite, povabite še svoje prijatelje, pridite skupaj!

Celoten pogovor je objavljen v 38. številki Družine.