Papež Frančišek je nedavno na letalu iz Slovaške v Rim odgovarjal na nekatera vprašanja novinarjev in dejal: »Splav je umor; kdor naredi splav, ubije ... gre za človeško življenje, to življenje je treba spoštovati.« 

Prav tako pa je poudaril, da je treba na splav gledati s sočutjem do nerojenih otrok in vseh mater. Sočutje je edini pravi odgovor na splav, ki uniči življenje otroka in onesreči ne samo mamo, temveč tudi očeta, širšo družino ter družbeno skupnost. 

Slovenska ustava v svojem 55. členu govori o svobodi o odločanju o rojstvu otrok, ki ga je skupina pravnikov kasneje pravno tolmačila kot ustavno pravico do splava, čeprav v omenjenem členu o tem sploh ni govora. S tem se je Slovenija kot edina država v Evropi znašla v položaju, da imamo pravico do splava povzdignjeno na raven ustavnih pravic. 

Od leta 1952 je v Sloveniji v postopkih medicinskega splava umrlo več kot 700.000 nerojenih otrok. Če k tej številki dodamo še umrle nerojene kot posledico uporabe farmacevtskih sredstev, o čemer se ne vodi celovite uradne statistike, so realne ocene, da je v Sloveniji v slabih 70 letih umrlo že milijon nerojenih otrok. 

Gre za zastrašujoče številke, ki odražajo nesluteno gorje smrti otrok in trpljenja mater, ob katerih je nesprejemljivo, da se bolj aktivno na to ne odzovejo država, civilna družba in ne nazadnje tudi verske skupnosti. 

Tisti, ki pomagajo žalujočim materam (pri nas npr. Zavod Živim, Rahelin vinograd), govorijo o tem, da bi si večina mater premislila in ne naredila splava, če bi imela več informacij in več podpore v družini in svoji okolici. To dejstvo govori, da večina splavov ni narejenih v okviru svobode in sreče, temveč v senci osamljenosti, trpljenja in kasneje (ob)žalovanja. 

Zato je ključnega pomena, da v Sloveniji čim prej naredimo to, kar je najbolj nujno, to je, da ustvarimo razmere, da bo lahko vsaka mama rodila otroka in se bo vsakemu otroku priznala pravica do obhajanja prvega rojstnega dne. Samo takšna Slovenija bo lahko odgovorila na izziv staranja, demografske zime, migracij pa tudi vere. 

Vesel sem, da želi v zadnjih letih vedno več ljudi, mladih družin in starih staršev v imenu sočutja posoditi materam in nerojenim otrokom svoj glas, saj se sami za svoje pravice ne morejo boriti. 

Zgledi iz tujine kažejo, da je v smislu ozaveščanja javnosti o vrednoti življenja ključen vsakoletni dogodek pohod za življenje. Množični pohodi za življenje so vedno povezani z izboljševanjem pravic nerojenih otrok ter mater in očetov v stiski. 

Tako bo v soboto, 2. oktobra 2021, že tretji Pohod za življenje 2021, ki se bo končal na Prešernovem trgu v Ljubljani. 

Cilj pohoda bo javno zavzemanje za pravico vseh otrok do življenja, ne glede na ekonomski položaj njihovih staršev, ter javni poziv državi, da zagotovi mladim pravico do informiranosti o škodljivih posledicah splava ter o preventivi (npr. posvojitev). Glavni cilj vseh pro-life Slovenk in Slovencev bo sporočilo otrokom, naj se ne onesrečijo s splavom, in spodbuda vsem (starim) staršem, da naredijo vse, kar je mogoče, da zaščitijo življenje svojih nerojenih vnukov in pravnukov. 

Prav od tega zavzemanja je odvisna prihodnost družin, naroda in naše katoliške skupnosti. Ni res, da se ničesar ne da narediti za zmanjšanje stisk na svetu. 

Včasih je dovolj, da vstanemo iz udobnega naslonjača in se udeležimo plemenitega dogodka. Pohod za življenje je nedvomno taka priložnost.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (39/2021).