Rad prebiram v naslovu prispevka omenjeni svetopisemski knjigi, čeprav slednja, Sirahova knjiga, v vseh krščanskih cerkvah ne velja za tradicionalni del celotnega Svetega pisma.

Sirahova knjiga je mojo pozornost pritegnila iz dveh razlogov: delno zato, ker se v cerkvi ne bere prav pogosto, nekoliko pa tudi zato, ker so nekaj vrstic iz nje prebrali na pogrebu princa Filipa, vojvode Edinburškega. Pokojni je izbral vrstice 11-26 iz 43. poglavja Sirahove knjige, najverjetneje zato, ker se je zelo zanimal za naravo, pa tudi zato, ker je bil mornar, in izbrani odlomek se konča z omembo morja. Pridigarja pa je po judovskem izročilu napisal kralj Salomon, že ostarel mož, dvesto ali tristo let pred Kristusovim rojstvom. Knjige ni mogoče preprosto povzeti, toda na splošno opozarja, kako so kralja Davida navdajale najrazličnejše misli, na koncu pa tako ali tako vsi umremo, zato moramo dejavno sodelovati v sedanjem življenju z vsemi njegovimi tegoba...