Dominikovo videnje je vključevalo vse. Že več kot osemsto let red, ki ga je ustanovil, milijonom mož in žena iz vseh kultur in okolij ponuja prostor v Cerkvi. Njegovo videnje je bilo tako velikodušno, da sprejema žene in može, ki iščejo povsem drugačne izraze posvečenega življenja. Dominikansko družino danes sestavljajo duhovniki, redovnice v klavzuri, redovniki in redovnice, laikinje in laiki, vsi pa hodijo po stopinjah svetega Dominika in posvečajo življenje oznanjevanju evangelija v besedah in dejanjih.

Dominikansko družino danes sestavljajo duhovniki, redovnice v klavzuri, redovniki in redovnice, laikinje in laiki, vsi pa hodijo po stopinjah svetega Dominika

Materine preroške sanje

Po legendi, ki jo imajo mnogi za napoved klica svetega Dominika v življenje pridigarja. Ko je bila njegova mati, blažena Ivana de Aza, noseča z njim, je odšla v bližnjo benediktinsko opatijo, da bi svojega zavetnika svetega Dominika iz Silosa prosila, naj blagoslovi njenega otroka. Medtem ko je bila tam, je sanjala, da je iz njene maternice skočil pes, ki je v gobcu nosil gorečo plamenico. Ko se je otrok rodil, so ga starši iz hvaležnosti do svetega Dominika iz Silosa poimenovali Dominik. Odtlej so njene sanje ponazarjale – najprej njej, naposled pa vsemu svetu –, da bo njen sin vnel svet s svojim pridiganjem.

Dominik se je rodil okoli leta 1172 v španskem mestecu Caleruega. Njegovi starši so bili predani katoličani plemiškega rodu. Njegov stric je bil duhovnik in je že zelo zgodaj prevzel odgovornost za duhovno vzgojo in šolanje mladega nečaka. Dominik je bil zelo nadarjen in se je odlikoval med študijem na univerzi. Ko je bil star malo več kot dvajset let, je bil posvečen v duhovnika. Službo je opravljal v stolnici v Osmi. Življenje je nameraval posvetiti služenju v tamkajšnji cerkvi. A kot vsi vemo iz osebnih izkušenj, ima Bog pogosto drugačne načrte. To je veljalo tudi za Dominika, ki prav gotovo ni načrtoval ustanovitve redovne skupnosti! Toda voljno je odšel, kamorkoli ga je Bog poklical, tudi če je to pomenilo, da bo šel v povsem drugo smer.

A Bog ima pogosto drugačne načrte. To je veljalo tudi za Dominika, ki prav gotovo ni načrtoval ustanovitve redovne skupnosti!

Vijugasta, pa vendar ravna pot

Diego, škof kraja Osma, je okoli leta 1203 povabil Dominika, naj ga spremlja na Dansko, kamor je odšel na ukaz kastiljskega kralja. Med potovanjem po jugu Francije so naleteli na pripadnike zelo razširjenega in hitro rastočega gibanja katarov. Katari (včasih jih imenujejo albižani), ki so bili proti katolištvu, so bili odpadniška skupina, ki je snovni svet videla kot zlo ter zanikala Sveto Trojico in Kristusovo Božjo naravo. Voditelji tega priljubljenega in dobro urejenega gibanja so privzeli asketski življenjski slog, ki jim je dajal verodostojnost, zato je skupina pridobivala moč, ko je vse več ljudi zapuščalo katoliško vero in se ji pridruževalo.

Papeža Inocenca III. je močno skrbelo zaradi teh okoliščin, zato je tja pošiljal številne duhovnike, da bi rešili težavo, a brez vidnega uspeha. Na začetku leta 1206 so trije papeški legati prosili škofa Diega in Dominika, ki si je dotlej že pridobil ugled nadarjenega pridigarja, naj se odpravita na pridigarsko misijonsko potovanje na jug Francije. Njuna naloga je bila znova pripeljati številne albižane v Cerkev.

Dominik in Diego sta ugotovila, da je težava nasprotje med udobnim življenjskim slogom in občasnim »slabim vedenjem« duhovščine ter preprostim in asketskim življenjem albižanskih voditeljev. Zato sta sklenila privzeti podoben asketski življenjski slog. Nista imela dodatnih oblačil, evangelij sta oznanjala s preprostostjo, potovala sta peš in prosjačila, medtem ko sta goreče in jasno oznanjala veselo blagovest. Ta pristop, ki ga je Dominik pozneje prevzel, ko je ustanovil red pridigarjev, je privedel do množice spreobrnjenj.

Nista imela dodatnih oblačil, evangelij sta oznanjala s preprostostjo, potovala sta peš in prosjačila, medtem ko sta goreče in jasno oznanjala veselo blagovest.

Med spreobrnjenci je bila skupina približno ducata katark, ki niso imele doma niti sredstev za preživljanje. Dominik in Diego sta zanje ustanovila redovno skupnost v Prouillu v Franciji. Samostan, ki še vedno obstaja, je znan kot prva dominikanska ustanova.

Dominik je proti koncu tistega prvega leta izgubil dva človeka, ki sta mu bila pri srcu. Naprej je med vračanjem v Osmo umrl njegov dolgoletni sopotnik škof Diego. Manj kot mesec dni zatem je njegovega pridigarskega prijatelja Petra iz Castelnauaja umorila skupina albižanskih skrajnežev. Lahko si predstavljamo, kako hudi sta bili ti izgubi za Dominika. Kljub žalosti je ostal odprt za vodenje Svetega Duha in hodil po »vijugasti, a ravni poti« ter ustanovil red pridigarjev.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (2/2024).