Pozdravljeni, dragi slovenski rojaki; poseben pozdrav g. nadškofu Stanislavu Zoretu in sobratom duhovnikom, g. direktorju Družine in njegovim sodelavcem in sodelavkam in vsem vam romarjem iz vseh koncev Slovenije.

Po dolgem in upam, ne preveč napornem potovanju, ste dospeli v Rim, v mesto, kjer sta s svojo krvjo dala najvišje pričevanje za vero apostola Peter in Pavel in množica drugih kristjanov. V središče, od koder vodi Cerkev naslednik apostola Petra, papež Frančišek.

V Večno mesto prihajate kot romarji ob 70-letnici tednika Družina, ob 30-letnici slovenske samostojnosti. Prihajate v duhu hvaležnosti Bogu za vse, kar je bilo z njegovo pomočjo storjenega na področju medijev v teh desetletjih; hvaležnim spominom na mlade primorske duhovnike, ki so si v tistih, Cerkvi neprijaznih letih upali stopiti v slovensko javnost z novim katoliškim časopisom, z velikim pogumom in iznajdljivostjo, s trdnim »sensus Ecclesiae«, s katerim so nagovarjali slovenske bralce, v zvestobi katoliškemu nauku.

Ti rimski dnevi so poleg spoznavanja bogate kulturne dediščine, ki jo je v mestu pustil latinski in krščanski genij, primerni, da si – nekoliko odmaknjeni od predvolilnega hrupa in njegovih mučnih napetosti – zastavimo vprašanje o kvaliteti naše vere, o poslanstvu kristjanov v slovenski družbi.

FOTO: Ksenja Hočevar

Če pogledamo splošno stanje vere v Evropi in pri nas, ugotavljamo, da se polagoma manjša število vernikov; da v Cerkev hodijo pretežno starejši ljudje, da je vse manj duhovniških in redovniških poklicev; da se na splošno širi nevera in verska brezbrižnost. Sv. Janez Pavel II. je svoj čas govoril o »tihi apostaziji« Evrope.

Je mogoče spremeniti ta tok? Kaj storiti, da bo vera zopet oživela? Kakšno je zdravilo proti duhovni utrujenosti? Odgovor: osebno srečanje z Jezusom Kristusom ponovno odkrije skrivnosti Cerkve.

Prav ti rimski dnevi so priložnost za novo izkustvo vesoljnosti Cerkve, za novo zavest, da smo katoličani, da smo Cerkev. Različni narodi, kulture, jeziki, in vendar ena družina, ker smo vsi srečali Jezusa Kristusa, ki nam je razodel pravo podobo človeka in odkril edini pravi obraz Boga.

Vsi katoličani molimo iste molitve, skušamo biti zvesti evangeliju Jezusa Kristusa, obhajamo isto evharistično daritev, ki ustvarja skupni duhovni prostor, skupno domovino src, in naredi iz nas eno samo veliko družino Božjih otrok. Zato je lepo biti katoličan, član Svete katoliške Cerkve, kot je lepo povedal poznolatinski pesnik Rutilius Namatianus, ko je opisal zgodovinsko poslanstvo Rima: »Fecisti patriam diversis gentibus unam. Urbem fecisti quod prius orbis erat.« Različnim narodom si naredil eno domovino.

Ob srečanju s Kristusom se polagoma oblikuje nova podoba človeka, nov človeški lok: človeka, odprtega Bogu in bližnjemu. Človeka, ki ne misli nase, niti ne dela dobro z mislijo na plačilo v nebesih ali iz strahu pred kaznijo, ampak iz čiste, vesele svobodne ljubezni, kot jo opeva sonet Križanemu neznanega španskega pesnika iz 16. stoletja:

FOTO: Ksenja Hočevar

»Ne gane me, moj Bog, da bi te ljubil,

preblaženo nebo, ki ga obljubljaš;

ne gane me pekla brezdanja groza,

da bi zaradi njega te ne žalil.

Ti sam, Gospod, k ljubezni me nagibaš,

na križ pribit, predan zasramovanju,

te ljubim, ker si pustil se žaliti,

ker ranjen si in ker za me umiraš.

In k tebi kliče tvoja me ljubezen,

neba bi ne bilo, jaz bi te ljubil,

in brez pekla bi bal se te zgubiti.

Če ti bi mi ničesar ne obljubil

in ne bi čakal jaz, kar pričakujem,

kot ljubim te, vseeno bi te ljubil.«

FOTO: Ksenja Hočevar

Ali kot pravi sv. Terezija Avilska: »Navadni vojaki vsak dan zahtevajo plačilo, mi pa hočemo služiti Bogu s svobodno in čisto ljubeznijo, tako kot veliki gospodje služijo svojemu kralju.«

Najčistejši izraz, najvišje dejanje te svobodne ljubezni do Boga je adoracija, čaščenje. Človek se postavi pred svojega Stvarnika, v zavesti, da je njegov izvor v njem, da je njegovo bivanje vsak trenutek odvisno od njega, ki je njegov sveti vzor, po katerem je ustvarjen. Bog je njegova resnica, bolj notranji njemu, ko je on sam. »Intimior intimo meo,« pravi sv. Avguštin. Pred tem svetim tečajem, pred njim, ki je njegov prvi in najbolj notranji, najnežnejši sogovornik, se človek prikloni, prizna njegovo veličino, moč in oblast: »Vreden si, Gospod Bog, da prejmeš slavo, čast in moč.« To je adoracija. In je zdravo. Pred obličjem Pravičnega in Resničnega človek spozna svojo pravo podobo, svojo veličino in svojo majhnost, svojo dobro voljo in svoje zablode, vse, kar je lažno in napihnjeno, hkrati z vabilom k osebni pristnosti. Pred Bogom priznam svojo grešnost. On pa me očiščuje in dviga.

Za konec še beseda o veselju, ki je v samem jedru naše vere. Po veri vem, da sem na svetu, ker me je nekdo hotel, da me nekdo sprejema in me ima rad. Človek lahko sprejema sebe, če ga nekdo drug sprejema. Potrebuje nekoga, ki mu pravi: dobro je, lepo je, da si na svetu. Če nisem ljubljen, ne morem ljubiti sebe. To pa mi lahko dokaže samo nekdo drug. Toda človeški dokazi, človeške izpovedi ljubezni so pogosto negotovi, krhki, nestanovitni, odvisni od časa. Človek pa terja, da je brezpogojno sprejet, terja trajno ljubezen. Tako nas sprejema in ljubi Bog. navsezadnje je absolutno gotova in trajna samo ljubezen, ki se je razodela na križu. Če nisi gotov, da si sprejet in ljubljen, dvomiš o vrednosti življenja, sprašuješ se, ali se sploh splača živeti. O tem dvomi danes mnogo ljudi, mnogi pogrešajo veselje do življenja, so nezadovoljni in potrti, v njihovih očeh je žalost in tesnoba. Samo vera v Gospoda, ki je premagal smrt, mi odpira neskončno prihodnost in mi daje gotovost: dobro je, da sem na svetu, dobro je, da sem človek, tudi če so težave in stiske. Vera daje trdnost in smisel življenju.

Navsezadnje samo vera naredi življenje znosno, še več, lepo, bogato in polno radosti.

Amen.