Do velike noči sta le še dve nedelji. Ne preseneča, da vsi odlomki govorijo o Božji moči nad človeškimi grobovi.

Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan. Odlomek začenja z ljubeznijo do Lazarja in ta ljubezen bo naredila nekaj dobrega. A ne tako, kot bi pričakovali. Jezus ni takoj odhitel na pomoč. Pač pa, kot da je čakal, da bo zagotovo nastopila Lazarjeva smrt. Zakaj? Da bo postala prav ta človeška situacija groba prostor razodevanja Jezusove moči nad smrtjo.

S sočutjem do bolečine

V odlomku me posebej nagovarja, da Jezus ni nastopil do Marte in Marije z neko hladno distanco: »Kaj vendar jokata, saj vendar verujeta v vstajenje.« Pač pa je s sočutjem stopil k njima v njuni bolečini. Kako močno Gospod spoštuje in daje prostor človeškemu čustvu, žalosti, bolečini! Nič na hitro poduhovljeno, nič na trdo čustveno porezano. V Jezusu nam je razodeto, kakšen je Bog do človeka, kako joka s človekom. Papež Frančišek večkrat omenja solze, sočutje in joka...