Kornél Fábry, generalni sekretar mednarodnega evharističnega kongresa v Budimpešti, pripoved o sadovih molitve pred Najsvetejšim, ki jim je priča, začne s svojo prvo župnijo v Kaposváru, na katero je prišel kot mlad duhovnik. 

Šteje 3000 faranov; ko je prišel, je k obema nedeljskima mašama prihajalo skupaj 40 nedeljnikov. »Takratni župnik je bil zelo dober duhovnik, na župniji je bil že 44 let, sam pa je štel 88 let,« pove. 

Kot kaplan se je s svežimi močmi lotil dveh stvari, tečaja Alfa o osnovah krščanstva in pa neprekinjene adoracije od jutra do večera.

»Moramo jo uporabljati!«

»Cerkev je bila zelo mrzla, a smo jo obnovili in uredili talno gretje. Ljudi sem vprašal, kako naj se Bogu zahvalimo za tako lepo cerkev. Odgovor se je glasil: 'Moramo jo uporabljati.' 60 ljudi se je zavezalo, da bo pred izpostavljenim Najsvetejšim molilo eno uro na teden. Cerkev je bila s tem tudi na nek način zavarovana, saj je bil tam vedno nekdo, zaradi molivcev pa je bila tudi odprta za vsakogar.«

Njegov prijatelj organist, ki je stopil v to cerkev, v kateri je tistega dne imel koncert, je v njej začutil nekaj posebnega. »Rekel mi je: 'Kako je ta cerkev polna molitve?!'« To je zato, ker imamo že eno leto v njej vsak dan celodnevno češčenje, mu je odvrnil Kornél, presenečen, da je prijatelj fizično začutil duhovne sadove molitve v prostoru. 

»Cerkev, kjer se veliko moli, je kot oddajnik, iz nje se širi duhovno omrežje in gre skozi vso vas,« je prepričan Fábry. FOTO: Cathopic.

Sadovi nepretrgane adoracije in tečaja Alfa so se poznali tudi številčno: v osmih letih je število nedeljnikov s 40 naraslo na 400. Zgledu celodnevne molitve so želeli slediti še v sosednji cerkvi. »Odvrnil sem jim: Če se boste sami organizirali, sem pripravljen.« 

V tej cerkvi je zdaj že več let stalna adoracija od 6. do 22. ure. Sam svetuje, da povsod, kjer želijo začeti s celodnevnim češčenjem Najsvetejšega, kot koordinatorja za to skrbita dva laika, da ne obremenimo že tako obremenjenih duhovnikov. »Mislim, da ta recept deluje povsod,« pravi Kornél, »samo pogum je potreben, da se tega lotimo.«

Premiki

Sadovi molitve so otipljivi tudi v življenju vernikov. Duhovnik Fábry pripoveduje o gospe v kraju Vác severno od Budimpešte, ki se je zavezala, da bo vsako sredo od štirinajstih do petnajstih molila pred Najsvetejšim. Nekoč ob tisti uri ni mogla priti, zato je prosila svojega sina, sicer ateista, da jo nadomesti, tako da bo v cerkvi vsaj nekdo. 

»Nič ti ni treba delati, samo sedi tam pri miru,« mu je naročila. Fant je tako tudi storil. »Uro pozneje se je vrnil spreobrnjen,« pripoveduje Kornél. »Verjeti moramo v Jezusovo navzočnost! In potem on deluje,« pravi. 

Namen adoracije ni, da nekaj naredimo za Jezusa, ampak da zanj ne naredimo ničesar! Samo bodimo z njim, tako kot Marija iz evangelija, ki je sedla k Jezusovim nogam. (Kornél Fábry) 

Ko se ljudje srečajo z Jezusom v Najsvetejšem, se včasih v srcih zgodijo premiki. Duhovnik Fábry pripoveduje, da so nekoč izpostavili Najsvetejše, v cerkvi so pripravili molitev z glasbo, mimoidoče pa so vabili v cerkev h Kristusu, navzočemu v hostiji. 

Nekdo je mladeniča, ki je vstopil, vprašal: »Ali želiš srečati Jezusa?« in ga pospremil k oltarju. Ko sta že klečala, ju je predstavil: »Jezus, to je Janos, Janos, to je Jezus.« Fantu so čez nekaj minut po licu stekle solze. »Ne vemo, kaj se je zgodilo. A nekaj se je gotovo zgodilo,« pravi Kornél.

»Nič ni treba delati«

Po njegovih besedah nimajo vsi verniki pravega odnosa do evharistične adoracije. Ko se z verniki pogovarja o češčenju Najsvetejšega, ti rečejo, da pri molitvi ni pravega miru – takrat se vedno poje, moli, bere, govori, skratka ni tišine, ves čas je treba nekaj početi.

Spet drugi se dolgočasijo. Tretje bolijo kolena in ne morejo klečati, pa mislijo, da bi morali. »Na Madžarskem je tako, ne vem, kako je v Sloveniji.« A po Kornélovih besedah se vse spremeni, ko vzamemo zares to, kar pravi Janezovo pismo: Bog je ljubezen, on nas prvi ljubi, še preden mi njega. 

Pri adoraciji nam ni treba ničesar delati, doseči, storiti, važno je, da samo smo, ostanemo v Jezusovi navzočnosti.

»Ko nekoga povabimo na obisk, se ne zgodi, da bi vzeli v roko knjigo, za gostitelja pa se ne zmenili,« s prispodobo duhovnik Fábry pokaže na pomen vztrajanja v Jezusovi navzočnosti.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (37/2021).